Profesionalni trener triatlona, 35-letni Celjan Sandi Ivančič, je zadnja leta zaradi dela s svojimi varovanci in s sodobnim pogledom na trening triatlona močno opozoril nase.
Sandi se zaveda, da v triatlonski stroki ni spanja, ampak učenje in vpijanje znanj od tujih strokovnjakov iz dneva v dan. Sandi, skupaj z novinarjem Robertom Kukovicom na ŠPORT TV 1, ob prenosih svetovne serije triatlona s svojimi komentarji izobražuje tako laično kot malce bolj izobraženo triatlonsko publiko. Kot član UO TZS pa Ivančič upa, da bodo skupaj s sodelavci v prihodnjih letih delo trenerjev in samo stroko v triatlonskih klubih uspeli dvigniti na višjo nivo.
Kako si začel s triatlonom? Si se seznanil z njim kot otrok?
»S triatlonom sem se začel ukvarjati po končani udeležbi v košarki in nekaj let pred tenisom. Nisem imel nobenih dobrih trenerjev, ki me bi znali usmerjati. Nekoč sem videl v Celju letak, da bo naslednji dan triatlon. In ker sva s prijateljem tisto poletje nekaj kolesarila z gorskimi kolesi, sem se odločil, da se prijavim na tekmo. Naslednji dan sem šel tja, se prijavil in opravil triatlon. To je bilo leta 1999.«
Kako je bilo ?
»Takrat sem mislil, da sem bil kar dober. Potem pa sem čez dva dni gledal doma posnetke po televiziji in sem videl, da sem se na teku vlekel kot megla. In sem si rekel, da tako pa ne moram končati »kariere«. Naslednje leto sem zato šel še enkrat in takrat je bil trenutek, ko sem enostavno padel v triatlon.«
Koliko časa si tekmoval?
»Glede na to, da sem še lani bil na tekmi, je zdaj že 17 let, odkar sem začel. Ampak prvih 6-7 let je bilo mogoče iskanje samega sebe, kajti ni bilo dobrih trenerjev, ki bi me znali usmerjati. Ko sem šel na Fakulteto za šport, sem bil sam sebi trener. Takrat sem štiri leta resno tekmoval tudi kratki triatlon, nismo pa bili niti blizu svetovnega vrha. Kasneje sem prešel na dolgi triatlon, kjer sem pet sezon tekmoval med profesionalci, ampak se od tega ni dalo živeti. Kasneje sem s tem zaključil in šel bolj v trenerske vode.«
Kateri je bil tvoj najboljši čas na Ironmannu?
»9:23 leta 2007. Takrat je bil ta čas kar nekaj dobrega. Za nazaj gledati je sicer lahko, ampak je bilo zelo težko. Jaz sem takrat poskusil študij in šport skupaj, vendar to enostavno ne gre. Čisti profesionalci imajo veliko prednost, da pa sploh ne govorim o vsem znanju, podpori…danes vidimo, da če nisi popolni profesionalec, ne moreš uspeti na tem nivoju.«
Zadnja leta si zelo znan trener. Ali ti je bilo lažje postati trener, ker si bil dolga leta odličen tekmovalec?
»Sigurno je lažje iz enega vidika….ker tisti občutki, ki si jih sam doživel na treningu, so neprecenljivi. Veš, kako je in ti je lažje. Ko pišeš treninge drugim, veš, kaj doživljajo. Nekdo, ki se ni vsaj malo resno ukvarjal s tem športom, težko ve, kaj športnik doživlja pri določenem sistemu treningov. Ti občutki na koncu dajo zelo veliko. Ko sem končal svojo profesionalno kariero in ko sem še vedno malo migal, sem vedno treninge in sistematizacijo najprej poizkusil na sebi, preden sem jih dal naprej atletom. Razlog je ravno v tem, da tako vidiš na sebi, kakšen je učinek, kako tvoje telo to doživlja. In tukaj se mi zdi, da je trenerjeva vloga zato lažja, če si bil prej sam športnik.«
Kako se je pa pravzaprav začela tvoja trenerska pot?
»Vedno me je veselil šport in že v srednji šoli sem vedel, da bom šel na Fakulteto za šport. Vedno sem namreč hotel vedeti vse o športu. Ko prideš na fakulteto, vidiš vse v drugi luči. Ampak, če te stvar zanima, enostavno gre. Jaz sem najprej treniral sebe, kar je najtežja vloga. Šele potem pride tista družinska vloga trenerja. Do sebe si vedno nepošten. Ali se preveč »šparaš« ali pretiravaš. Iz tega se veliko naučiš in spoznaš, da moraš biti pošten do vseh udeležencev.«
Kako si začel kot trener? Si začel z mlajšimi?
»Ne. Najprej sem bil sam, potem je prišlo par kolegov, ki so trenirali pod mojim vodstvom, čisto začetniško. Leta 2007 smo ustanovili klub ŠRK Celje, tam pa se je počasi začela rekreacija, kasneje se je dodala še šola triatlona. Ko smo rasli, so prišle izkušnje in kasneje sem šel na profesionalni šport. Moraš dobiti tekmovalce, ki so sposobni se ukvarjati s športom na profesionalnem nivoju. Ko se poklopi, moraš biti pripravljen.«
In potem si ustanovil triatlonski klub Triatlon Lajf?
»To je v bistvu Triatlon klub Maribor, samo preimenoval se je. Klub Triatlon Lajf smo ustanovili zato, da se posvetimo mladini, perspektivnim športnikom, to pomeni kakovostnemu in vrhunskemu triatlonu. Klubi, ki so v Sloveniji, delujejo na vseh področjih. Imajo šolo triatlona, rekreacijo…. in ob vsem tem se je težko osredotočiti na vrhunski šport. Zaenkrat imamo ekipo, ki živi in trenira v Mariboru. Gre za 7-8 tekmovalcev in se lahko posvetim samo njim. Njihov napredek je tako veliko večji. «
Mislim, da ste edini v Sloveniji, ki tako delujejo, da drugih ni….
»Mislim, da res. Imeli smo možnost, da to naredimo. Pri tem se mora tudi vse uskladiti tako finančno, prostorsko in s tekmovalci. Nam se na srečo je. Lahko rečem, da smo dobro delali in da dobro delamo. Ni lahko, ampak mislim, da smo se prav odločili.«
Koliko vas je?
»Trenerji smo 3-4, tekmovalcev je 7, letos pride k nam še Nika Tominc iz Kopra. «
Prepotoval si veliko sveta in lahko zelo dobro primerjaš triatlon v svetu in doma. Imajo naši tekmovalci pogoje, da postanejo vrhunski?
»Glavna razlika je v organizaciji dela ter v zaznavanju in zavedanju, kaj vse je potrebno za vrhunski šport. Ko sem šel prvič na Novo Zelandijo, kjer je bilo svetovno prvenstvo in sem si pogledal tekme in treninge avstralske reprezentance, kaj oni delajo, sem si rekel: če so oni tako sposobni in če jaz pridem do 10% , bom najboljši v Sloveniji. Pri sebi sem že tisto leto videl preklop, ne samo pri treningih, ampak predvsem v miselnosti. Predvsem je bil preklop v tem, kaj vse potrebuješ, da si lahko tako zelo uspešen.«
Ali triatlon v Sloveniji še vedno deluje preveč individualno in premalo povezovalno ?
»Seveda. Še vedno je premalo povezovanja v primerjavi najboljšimi reprezentancami in je za zdaj preslaba organizacija dela. Torej bi bilo nujno, da najboljši trenirajo skupaj ter da ni skrivanja. Če ne sodeluješ znotraj ekipe, znotraj Slovenije, potem si težko konkurenčen v svetovnem merilu. Pri nas bomo težko dobili olimpijski center, težko bi imeli vse tekmovalce združene, torej da bi skupaj trenirali. Sigurno pa se da dobiti dva centra v Mariboru ali v Ljubljani, kjer bi lahko povezali te tekmovalce takrat, ko so v srednji šoli, torej da bi živeli in trenirali skupaj.«
Zanimivo. Bi to delovalo ?
»Meni se to zdi način, da se sistematično razvije kaj več. Z raznimi ekipami, ki stojijo za posamezniki, to ne bo šlo. Te ekipe danes uspevajo ravno zato, ker je velika koncentracija na enem atletu in se naredi vse, da ta atlet uspe. Če pa hočemo to narediti za vse slovenske triatlonce, ki so perspektivni, pa je treba organizirati tak center. «
Mnogi smatrajo, da je današnja generacija mladih triatloncev ena najbolj nadarjenih v triatlonu. Kaj je k temu pripomoglo?
»Mislim, da smo imeli bolj nadarjene tekmovalce že leta nazaj. Ampak zdaj imamo že toliko znanja, da vemo za otroka že pri 8 ali 10 letih, kaj je potrebno za vrhunski triatlon. Ti tekmovalci takrat že hodijo na plavalne treninge k plavalcem in zato pri 13-14 letih dobimo bolj talentirane tekmovalce. V naših časih je bilo plavanje 4 disciplina. Vsak tekmovalec pa je projekt zase. In tu potem nastane težava, ko te talente damo na vrhunski nivo.«
V čem je težava ?
»Tisti, ki nima podpore družine, trenerjev in okolice, bo težko uspel. Tu se skriva tista zanka, da je v Sloveniji premalo dobrih trenerjev, pogojev, da bi v vsakem kraju uspel en vrhunski triatlonec. Zato se je potrebno povezati, zaupati trenerjem in ostalim udeležencem, da s temi otroki, ki so na poti vrhunskosti, dela skupina strokovnjakov Brez povezovanja bodo otroci težko napredovali. «
Omenil si tekmovalce, poleg David, Mateja, Denisa itd. prihajajo mnogi mladi. Baza pa je majhna, ali imamo torej sploh možnosti za vrhunske tekmovalce ?
»Baza je po eni strani majhna, po drugi strani pa točno vemo, s kom moramo delati. Ravno to je ta sistematični pristop, da ima tekmovalec okoli sebe vse, kar potrebuje in da se ekipa okoli njega to zaveda.«
Domen Dornik je v treh letih pod tvojem okriljem zelo napredoval. Ali je Domen dobil v tvojem klubu to, kar je potreboval? Kako vidiš njegov razvoj?
»To je bilo zelo postopoma. V štartu ni imel nič, ker ni nič potreboval. Isto tudi David in Mateja. To so tekmovalci, na katerih se je sploh začel slovenski triatlon, kar se tiče kratkih prog. Kaj danes potrebuje tekmovalec, da se uvrsti na OI, najbolje ve Francesco Fissore, trener Mateje Šimic. On je to že dal skozi. Tudi jaz sem se moral loviti in sem moral predvideti, kaj bo Domen rabil čez leto-dve, da takrat ne bomo zastali. Zdaj to vemo in lahko svetujemo.«
Olimpijske igre v Tokio 2020. Ali je realno, da imamo tam več tekmovalcev in ne samo enega, ali so to zgolj pobožne želje ?
»Jaz mislim, da so to bolj pobožne želje. Upam, da bosta prišla še dva tekmovalca, kot kandidata za Tokio 2020. To bi bil velik uspeh. Če smo bili včasih 20 let zadaj, smo zdaj le okoli 3-5 let. Napredek je viden in to nam daje motivacijo za naprej.«
Sandi, ti si profesionalec. Vzor si mnogim mladim trenerjem, ki stopajo na trenersko pot. Ali se da v Sloveniji normalno živeti od triatlona?
»Mislim, da se da. Če imaš znanje, ga lahko prodaš. V Sloveniji se od triatlona da preživeti, tako kot trener in tako kot tekmovalec. Trenutno sta samo dva tekmovalca, Mateja in David, ki se od tega preživljata, ampak verjamem, da jih bo v prihodnje še več. Če bodo štirje živeli od triatlona na generacijo, je to velika številka. Od triatlona se da živeti, samo verjeti moraš vase in trdo delati.«
Prej si omenil tekmovalce v reprezentanci. Misliš, da je bolj smiselno, da imamo ožji nabor reprezentantov kot sedaj, ko jih imamo čez 30 ?
»Jaz sem že nekaj časa proti temu velikemu spektru reprezentantov. Rabimo medijsko podporo in prepoznavnost. Tisti, ki se res trudijo in ki bi si glede na rezultate to zaslužili, bi morali biti posebej izpostavljeni. Tudi mediji bi potem dobili lažjo sliko. Mi potrebujemo kader, reprezentanti pa so vsi tisti, ki kadarkoli nastopijo za slovensko reprezentanco. Mislim pa, da bi pa bilo potrebno najboljše močneje izpostaviti. Tako kot je recimo pri smučarskih skokih, ko je v A reprezentanci le pet tekmovalcev.«
Vse zanima, kaj letos še načrtujeta z Domnom?
»Do maja 2018 imamo plan, da se prebijemo med prvih 100 na svetovni lestvici. To omogoča nastope na vseh tekmah, ki si jih bo Domen Dornik želel in planiral za OI. Nam rezultati niso važni, važne so samo točke. Tu bodo potem seveda potrebne finance, torej na koliko tekem bo lahko šel. Najbolj pomembno od vsega pa je, da Domen trenira in da ni poškodb. Malo je imel na dveh tekmah v juliju smole zaradi spremembe prehrane.«
Kaj se je zgodilo ?
»Telo je odreagiralo precej slabo in je potreboval 2-3 tedne, da je prišel k sebi. Mislim, da bo letos oddirkal vsaj še 3-4 svetovne pokale, en WTS in 4-5 celinskih pokalov. Seveda pa je vse odvisno od točk. Ko bomo imeli dovolj točk, da lahko štartamo OI sezono, kot je treba, bo to sezono nehal tekmovati.«
Katera pa je naslednja tekma?
»Najprej ga pogodbeno veže tekma v Nemški bundesligi, to je v nedeljo, 23. julija. Potem je celinski pokal 30. julija v Istanbulu. Če bo vse tako, kot mora biti, je konec avgusta že svetovna serija v Stockholmu.«
