Šestintridesetletni Klemen Laurenčak je zadnja leta pozitivna trenerska stalnica v slovenskem triatlonu.

Nekdanji odličen atlet in tekač je svoje trenersko mesto našel v triatlonu, kjer ga, tako njega kot njegove kolege, čaka veliko dela in odgovornosti, da talentirane slovenske triatlonce čim bolj pripravljene pripeljejo med elito tako v moški kot v ženski triatlonski svetovni konkurenci.

Klemen, obiskoval si Fakulteto za šport, v takratni generaciji trenerjev triatlona. Kako to, da si se odločil za trenerja in kaj je tisto, ki te je sploh potegnilo na DIF ?

»V mladih letih sem bil atlet, tekač na srednje dolge proge. Vseskozi v srednji šoli sem vedel, da bom šel na Fakulteto za šport. Delal sem še po starem programu, ko smo se vsi, ki smo se vpisali na Fakulteto za šport, postali profesor športne vzgoje. Na začetku smo vsi imeli isto možnost: zadnji dve leti smo si poleg pedagoških in didaktičnih predmetov lahko izbrali še usmeritev. Jaz sem si izbral usmeritev triatlon, primarno, ker me je zanimal kot šport.«

Zanimivo. Kako to ?

»Nikoli se nisem z njim seznanil kot športnik, ampak me je privabil, sploh iz stališča vzdržljivosti. V triatlonu so združeni trije športi, ki temeljijo na vzdržljivosti in zato se mi je zdelo, da bom v tej smeri dobil več znanja, kot pa samo v atletiki. Atletiko sem potem vseeno naredil dodatno, saj sem naslednje leto vpisal še usmeritev v atletiko in tako imam narejene obe smeri.«

Koliko let si že profesionalni trener? Če pogledaš sebe včasih in danes, si najbrž, tako kot tekmovalci, napredoval?

»Delam že 12 let kot trener, 5 let pa sem profesionalni trener. Začneš iz ničle. Imaš knjige, svoje izkušnje, potem pa moraš na terenu svoj sistem izpiliti. Mislim, da bolj kot teorijo treninga trener potrebuje še dodatne sposobnosti. Potrebuješ znanje, izkušnje, veliko intuicije in vse to moraš združiti, da imaš uspeh, da pridejo rezultati.«

Danes si eden izmed najbolj poznanih trenerjev triatlona v Sloveniji in imaš ekipo v Kamniku….

»Res je. Moji varovanci so Jan Škrjanc, Domen Obreza, Tjaša Vrtačič, Matevž Planko. Matevžev glavni trener je Grega Zore. Z njim sodelujem, jaz sem na terenu. Kar zadeva program, ga napiše on, midva z Matevžem pa ga izvedeva.«

Imaš veliko čast in seveda še večjo odgovornost glede na to, da si trener ene izmed bolj talentiranih generacije v triatlonu….

»To so zelo pridni, mladi športniki, ki so na poti do vrhunskega športa. Tjaši še malo manjka, da bo na vrhunskem nivoju, po letih in tudi po odnosu do samega športa, treninga…povsod bo morala še napredovati. Oni so še zelo mladi in veliko stvari še odmislijo.«

Kaj misliš s tem ?

»No, vrhunski tekmovalci prav zares živijo triatlon in so pozorni na vsako malenkost, imajo vse pod nadzorom, če seveda želijo biti uspešni. Matevž je najbližje temu in se mu pozna, da ima veliko stvari od doma, kjer so vsi športno usmerjeni. So zelo v redu klapa. So mladostniki in so dobri prijatelji, čeprav tudi lahko prihaja do manjših trenj. Na dnevnem nivoju, ko se srečujemo, je veliko dela. Mogoče ni tega videti navzven, ker ni samo to, da opraviš trening in je potem adijo, ampak je zraven še veliko drugih stvari. Povsod je tako.«

Z njimi srečuješ na dnevni bazi. To je najbrž nujno, da spremljaš njihov razvoj ?

»Jaz sam sem še premalo prisoten na treningih, ker si ne morem privoščiti, saj se dnevno vozim iz Ljubljane v Kamnik. Velikokrat grem tja tudi dvakrat na dan in tako samo z vožnjo izgubim 3 ure. Ko ni dopustov, traja lahko tudi ena ura, da sploh pridem o tja. Veliko časa izgubim, ampak je potrebno, da sem tam. Včasih so lahko sami in tako se dnevno dogovarjamo in prilagajamo.«

Veliko hodiš v tujino z reprezentanco. Imaš možnost, da opazuješ tuje tekmovalce, tuje trenerje. Kje bi rekel, da smo Slovenci glede razvoja triatlona ?

»Mi ne zaostajamo za drugimi reprezentancami. Saj pridejo triatlonci iz Anglije, Nemčije, ki so top države in imajo močne reprezentance. Torej imajo veliko bazo tekmovalcev, mi pa pač pripeljemo, kar imamo. Čeprav je v Sloveniji triatlon v razmahu, pa v vrhu ni velike gneče. Treba je vedeti, da je kakovostna razlika med našimi mladinci ogromna.«

Na koga misliš natančno ?

»Če so Matevž Planko, Klemen Bojanc, Jan Škrjanc in Domen Obreza v nekem prvem paketu, so med njimi še vedno zelo velike razlike. Potem so pa nekaj korakov za njimi ostali. Ne me narobe razumeti, ne želim s temi primerjavami nobenega užaliti, ampak tako je.«

Torej se bo treba bolj kakovostno ukvarjajo z mladimi triatlonskimi talenti ?

»Tukaj potem nastane težava, kaj pomeni dobro delati. Dober trening za mladinca ne pomeni, da ga priganjaš, kolikor lahko, ampak da traja ta trening dovolj časa. To pomeni, da leta in leta vztrajaš in gradiš ekipo, in to je to. Potem pa pride vmes tekmovalec, ki je sposoben in prodre skozi. V Kamniku imajo triatlonsko šolo zelo lepo organizirano, od cicijev navzgor in je ta selekcija uspešnih nekako naravna.«

Kaj pomeni naravna selekcija ?

»Bolj uspešni prodrejo ven. Ampak res pa je, da če ni trenerja v klubu, ki za to skrbi celostno, ne gre. Mora biti nekdo, ki gleda na to bolj sistematično, da je nekdo v triatlonski šoli, ki opazuje, kaj se dogaja z vsemi člani. Da potem ugotovi, kateri so tisti, ki potrebujejo več pozornosti, kateri so tisti, ki potrebujejo več spodbude, In da se seveda tiste, ki najbolj izstopajo, umesti v okolje, v katerem bodo napredovali.«

Torej je od talenta do vrhunskega tekmovalca dolga pot ?

»Treba je vedeti, da so talenti vsepovsod. Ni težko odkriti talentiranega atleta, ampak ga je težje pripeljati do tega, da postane vrhunski triatlonec. Če dam recimo primer: imamo talent v Murski Soboti, ampak nimamo okolja, da bi se tam razvil. Torej ta mladi tekmovalec nima pogojev za razvoj in bo težko prodrl. Triatlon je zahteven šport in moraš biti aerobno izjemno sposoben. To pa s treningom ne pridobiš v enem ali dveh letih, ampak rabiš več let postopnega treninga in šele potem lahko prideš na en nivo.«

A lahko navedeš kakšen primer ?

»Poglejmo primer Matevža. On je izjemen tekač že od majhnih nog, saj je že takrat zmagoval tekaške tekme. Tudi plaval je že od nekdaj izjemno dobro. Ampak, da se je on razvil v takega tekmovalca, kot je zdaj, pa je šele na začetku svoje poti, saj je star komaj 18 let, je potreboval veliko let treninga. On ima za sabo že 10 let triatlonskega treninga.«

Ampak pri osmih letih je bil še otrok…

»No, seveda, to ni 10 let pravega treninga, saj je bilo v začetku spoznavanje triatlona skozi igro. Potem se je to postopoma spreminjalo in skoraj celo srednjo šolo je potem treniral 10-11 ur na teden. To potem postane sistem življenja. In to je tisto, kar te pripelje do tega, da leta in leta treniraš z veseljem, saj napreduješ.«

Ja in potem leta treninga prinesejo stabilnost, kar ima recimo Matevž, kajne ?

»Matevž je imel v preteklih letih zelo velika nihanja tekmovalnih sposobnosti. Ena tekma mu je popolnoma uspela, druga se mu je popolnoma podrla. Ko je prišel na svoj prvi evropski pokal, je bil zadnji. Drugi dan po taki tekmi, ko se ti vse podre, ni čas za krizne sestanke, ampak se normalno dela naprej.«

In tako ste delovali ?

»Da. To se zdaj pri njemu kaže za zelo pravilno in že lani ni veliko nihal, letos pa je že zelo konstantno pri vrhu. Če ima zdaj dan, ko ima slabšo tekmo, je še vedno dobro uvrščen. Tekma v Kitzbuehlu ni bila njegova idealna tekma, slabo se je počutil in je bil kljub temu na koncu na 10. mestu. Če bi se ta dan počutil dobro in če bi bilo vse idealno, bi se boril za medaljo.«

Drugo leto bo Matevž tekmoval le še med člani….

»Da, drugo leto bo mlajši član in gre na tako imenovano veliko igrišče. Že zdaj kaže, da je na teh članskih evropskih pokalih konkurenčen. Osvaja točke. Na zadnji tekmi spet ni imel idealnega dne, pa je kljub temu osvojil točke, bil je na 26. mestu. Dejansko je on trenutno sposoben uvrstitve med 10-15 mestom. Če ima pa dober dan in super tekmo, pa lahko to še izboljša.«

Opažamo, da so v mladinski konkurenci naši tekmovalci lahko še pri vrhu. Pri članih pa tega ni. Kako to? Ali se vmes nekaj zgodi? Je ta prehod iz mladinske v člansko vrsto tako hud?

»Seveda. Matevž je ta prehod zelo lepo naredil. Kakšen drug mladinec pa potrebuje nekaj let, da mu to uspe. Poglejmo Evo Skaza. Lani je bila 8. na evropskem mladinskem prvenstvu, letos pa ji tako dobra tekma še ni uspela. Vendar zdaj ni čas, da se ji vzame podpora, ampak je edina pot, da dela, vztraja naprej in se ji bo odprlo.«

Ampak v Kitzbuehlu je zelo dobro nastopila…

»Ja, ravno to hočem povedati. Letos je bila na članskem EP na 17. mestu. Lahko bo nekdo rekel, da je slab rezultat, ker jih je bilo na štartu samo okoli 25, ampak je to vseeno, saj je imela nenazadnje zelo dober nastop.  Eva je bila zelo konkurenčna na tekmi, bila je v drugi skupini in tudi, če bi jih bilo na štartu 60, bi bila ona v drugi skupini in bi bila dobro uvrščena. Teči še ne more na takšnem nivoju kot članice, ampak sčasoma bo. Čez dve ali tri leta. To je največja umetnost, da vztrajaš. Ne smeš pričakovati, da se vse takoj zgodi, da pridejo rezultati takoj. V športu so uspešni tisti, ki so potrpežljivi in delajo na dolgi rok.«

Misliš, da je realno, da bi imeli na OI v Tokiu 2020 enega ali dva predstavnika?

»Vsak, ki bo prišel na OI v Tokio, bo to zanj super uspeh. Kandidata pri fantih sta Domen in Matevž. Tudi puncam je težko priti na olimpijado. Pri njih je edino lažje to, da lahko pridejo na tekme svetovnega pokala lažje kot fantje. Mi lahko Evo Skaza pošljemo na katerikoli pokal, pa bo prišla na listo. Domna in Matevža pa ne moremo poslati, ker ne bosta prišla na listo. To je razlika. Pri moških je bolj strjena konkurenca.«

Zelo napreduje tudi ženski triatlon, kajne ?

»Pred nekaj dnevi sem z zanimanjem pogledal OI tekmo iz Londona. Treba je vedeti, da se je ženski triatlon v zadnjih letih zelo spremenil, postal je podoben moškemu, saj je več agresivnosti na tekmovanjih, kot jo je bilo včasih. Kolo je postalo veliko bolj brutalno kot je bilo še pred leti. Saj se tudi prej niso vozile počasi, ampak zdaj pa gre še bolj na nož.«

Kaj pa mladinci ?

»Pri mladinskih tekmah pa gre vse na enak način naprej. Mlajši lahko hitreje plavajo. So bolj vešči plavalci, kot so bili 10 let nazaj in se je zato samo tekmovanje spremenilo. Še nekaj let nazaj je bila v Londonu zelo razvlečena plavalna skupina, zdaj pa pridejo iz vode zelo hitro eden za drugim.«

Si optimist glede razvoja slovenskega triatlona?

»Sem, ampak mi bomo morali poskrbeti, da se bo v prihodnje veliko dogajalo. V prvi vrsti je tudi na potezi Triatlonska zveza Slovenije, kjer se je v zadnjih letih naredil napredek. Ampak bo treba poskrbeti, da se bo ta napredek delal konstantno še naprej. Prej si me vprašal, kako je videti naša reprezentanca glede na ostale reprezentance. Na tekmovanjih, sploh na tistih, ki so višjega ranga, se kaže organiziranost športa v državi in to, koliko je sploh zveza močna, finančno in organizacijsko. In ko bo naša TZS postajala finančno in organizacijsko močnejša, nam bo vsem lažje.«

Si lahko bolj natančen ?

»Na primer: mi gremo na EP in vidimo, koliko trenerjev imamo. Ali imamo enega trenerja, ki je deklica za vse: od trenerja, do šoferja, kuharja…in ali na primer imamo trenerja in potem še zraven spremljevalca, ki skrbi za ostale zadeve. Tu se pokaže razlika. Dobro organizirani imajo s sabo celo mehanika za kolesa. Na začetku je to težko spremeniti, ko imaš manjšo ekipo. Ko grem jaz na tekmo kot spremljevalec, mi tam ni težko delati. Jaz sem tam zato, da to počnem, vendar je včasih težko, ker izgubiš osredotočenost na tisto, kar je zares pomembno.«