Ljubljana, 30. december 2016

Ena izmed najbolj vzhajajočih talentov slovenskega triatlona je vsekakor 19-letna Štajerska Eva Skaza, ki je bila rojena 31.5.1997 v  Mariboru, sedaj pa živi v Miklavžu na Dravskem polju.

V letošnji sezoni, kjer je dosegla svoj najboljše rezultate doslej, je tudi zadnje leto nastopila v mladinski kategoriji – prihodnje leto jo čaka boj in »borba za preživetje« v članski kategoriji. Kot pravi, se tega veseli, obenem pa jo zanima, kako bo kos fizično močnejšim, starejšim in tudi bolj izkušenim tekmicam.

Zadnji dve leti dosegaš izvrstne uspehe v mladinski kategoriji. Kaj se je zgodilo? So se ti obrestovali treningi, ki si jih imela skozi vsa ta leta, si dozorela kot tekmovalka?

»Mislim, da sem na treningih zelo napredovala, in tudi sam pristop in sestava treningov je drugačna. Sedaj imam veliko več poudarka na stabilizaciji in suhih treningih. Tudi sama sem skozi leta in izkušnje, ki sem jih pridobila, psihološko dozorela. Vem, da so to ključne stvari za moj uspeh v zadnjih sezonah. Imam avstrijskega trenerja iz Gradca, ime mu je Henrik, on je glavni trener – torej tisti, ki povezuje vse treninge. V Sloveniji treniram s plavalci, tečem sama ali s tekači. Kolesarim sama, poleti pa včasih s Kolesarskim klubom Lenart. »

Koliko treningov na teden opraviš?

»Treningov je izjemno veliko. Pozimi in poleti imam vsak dan po dva ali tri treninga, če še štejem suhe treninge zraven. Prostega časa imam zelo malo, mogoče samo ob nedeljah. In še takrat moram prosti čas izkoristiti za učenje. »

Kako ti je vse to skupaj uspelo uskladiti v srednji šoli?

»V srednji šoli mi je prve tri letnike še kar šlo. V zadnjem letniku je bila pomembna matura in takrat sem morala biti res zelo organizirana. Urnik je bil zelo težek, sploh zaradi tega, ker sem pisala dvodelno maturo. Angleščina smo pisali takrat, ko sem imela EP na Portugalskem. Odločila sem se za Evropsko mladinsko prvenstvo, zato sem angleščino pisala kasneje. Naredila sem drugo gimnazijo v Mariboru, sedaj sem se vpisala na študij psihologije. »

Kaj ti bolj leži: šprint ali olimpik?

»To zdaj šele spoznavam, kajti olimpik sem do sedaj naredila samo enkrat. Pa še takrat mi je bilo zelo težko, ker še nisem imela dovolj kilometrine za 10 km hiter tek. Mislim, da na olimpiku ne bi smela  imei težav s plavanjem in kolesom,  na teku pa imam še dovolj rezerve. Vendar mi za zdaj šprint razdalja bolj ustreza, saj sem se zadnjo sezono na to razdaljo že precej navadila. »

Kaj je tvoja boljša disciplina v triatlonu?

»Predlansko sezono sem bila najboljša na kolesu, prejšnjo na plavanju. Vsaka sezona je tako malo drugačna. Sem pa mnenja, da moraš biti 100 % pripravljen na vseh treh področjih.«

Za teboj je že veliko triatlonskih tekem. Tekmovala si v slovenskem pokalu, potem si šla v tujino na tekme. Kakšna je razlika?

»Slovenske pokale in mednarodne tekme sploh ne moreš primerjati. V moji kategoriji recimo v Sloveniji ni takšne konkurence. Na mednarodni ravni je veliko tekmovalk, ki so enako dobre ali še boljše, in tam včasih odloča tudi že psihološka priprava in vsaka sekunda. Menjave so zelo pomembne. Tam se vsaka napaka takoj kaznuje. »

Si nastopala samo v mladinski konkurenci ali si kdaj nastopila tudi na kakšni članski tekmi?

»Veliko sem nastopala tudi na članskih tekmah. Prve točke sem že dosegla leta 2015 v Rigi v Latviji. To je bil evropski pokal v šprint triatlonu.  Bila sem pa leta 2015 tudi na prvih evropskih igrah v Bakuju. Tam sem prvič štartala tudi olimpijsko distanco. Bila je zelo težka tekma, vendar sem dobila veliko izkušenj. Na štartu sem bila z najboljšimi triatlonkami, tudi z OI prvakinjo iz Londona in in tudi s kasnejšo olimpijsko prvakinjo iz Ria. To mi je bilo res v veliko čast. »

Te znane triatlonke si vedno gledala po televiziji, potem si bila z njimi na štartu. Kakšni so takrat občutki?

»Občutki so neopisljivi. Izredna čast je, ko stojiš na štartu s takimi tekmovalkami. Počutiš se nekako enakovredno, čeprav se zavedaš, da potrebuješ še veliko izkušenj, da prideš do njihovega nivoja. Na plavanju in na kolesu smo bili dokaj skupaj, na teku pa bom morala še veliko delati, da jim bom konkurenčna.«

Kdaj si v šprint triatlonu dosegla tvoj najboljši čas?

»Mislim, da je ta čas okoli 1 ure in 1 minute, letos v Lizboni. Pri nas v triatlonu čas ne odloča toliko, bolj so pomembna mesta, ki jih osvojiš. V Lizboni sem bila 9. na EP v mladinski konkurenci, jeseni na SP v mehiškem Cosumelu sem osvojila 19. mesto. V Mehiki sem imela velike težave. Čeprav sem bila maksimalno dobro pripravljena, mislim da sem bila celo bolje kot v Lizboni. Pač ni bil moj dan. Na dan tekme se mi ni vse poklopilo, kot bi se moralo za dober nastop, tudi klima mi ni ustrezala. Ne vem, zakaj so se mi težave pojavile na dan tekme, saj je bilo prejšnje dni vse v redu. Lahko rečem, da je bila to zame ena najtežjih tekem v moji karieri.«

Fantje pravijo, da so v vodi  ponavadi kar težki boji med tekmovalci.  Je pri dekletih kaj drugače?

»Pri dekletih je podobno. Prvih 100-200 metrov je dobesedno boj za življenje. Do prve boje je pretepanje, nobenega usmiljenja ni, tam ni prijateljev, je samo boj. Po prvi ali po drugi boji je že malo lažje, se nekako skupina že razredči, in se že naredijo položaji v vodi. V šprint triatlonu gre od začetka pa do konca na polno, torej moraš dati v tisti eni uri vse od sebe.«

Kakšne so tvoje želje, ambicije za naprej? Imaš že kakšen plan za leto 2017?

»Naslednje leto je moje spoznavno leto s člansko kategorijo. Želim si dobre rezultate na prvem članskem Evropskem prvenstvu v avstrijskem Kitzbuhel- u, ki bo junija 2017. Zame je potem tudi zelo pomembno mladinsko člansko prvenstvo U23, ki bo v začetku avgusta na Madžarskem. Septembra je SP v Rotterdamu in tudi tam upam na lep rezultat, razdalja bo olimpik.«

Kako boš naporne priprave uskladila s študijem ?

»Rada bi našla neko razmerje med fakulteto in športom. Do zdaj je šlo, ampak priznam, da je zelo težko. Vedno več obveznosti imam na fakulteti. Upala sem, da bo lažje, kot je bilo v zadnjem letniku srednje šole, ampak ni tako. Bom videla, kako bo spomladi in poleti. Trenutno mi je šport še vedno na prvem mestu, čeprav se zavedam, da je tudi izobrazba zelo pomembna. »

Gledaš že proti letu 2020, ko so OI v Tokiu ?

»Mogoče sem z mislimi že pri Tokiu 2020, ampak vem, da je pot do tja še zelo dolga. Veliko izkušenj, tekmovanj, treningov me še čaka. Upam na najboljše in želim, da bi nastopila na OI 2020.«

Imaš doma podporo?

»Res imam doma veliko podporo in sem za to zelo hvaležna. Tudi trener in treningi so ok. Le še ravnotežje moram dobiti med študijem in športom. »

Si zelo napredovala, ko si zamenjala trenerja?

»Da, zelo.«

Kaj je drugače na treningih, da je prišlo do take spremembe?

»Način treninga je drugačen, večja intenzivnost, več poudarka na teku, saj imam tu največ rezerve. S trenerjem delava predvsem na teku, da se tu še izboljšam.«

Imaš vzornico ?

»Seveda, kar dve. Švicarko Nicolo Spirig Hug in  Avstralko Emmo Moffatt, ki je letos zaključila kariero in je zame ena najboljših ženskih triatlonk. Nicola Spirig Hug mi je vzornica zato, ker vsako sezono dokaže, da če tudi nisi dober na plavanju, lahko svoj rezultat izboljšaš na kolesu in teku. Ona je res zelo močna in trmasta ženska.«

Kako je v Sloveniji glede konkurence?

»Pri moških je večja konkurenca, pri ženskah pa poleg Mateje Šimic, ki je razred zase, ni veliko konkurence.«.

Zdi se, da veliko k boljšim rezultatom pripomorejo tudi ETU razvojni kampi. Kaj si tam pridobila?

»Na teh kampih je zelo zanimivo, saj smo imeli vsako leto mednarodnega trenerja, ki je z nami šel na progo in nam tudi malo povedal o načinu treniranja v njihovi državi. Tako smo dobili veliko izkušenj, spoznali smo prijatelje in tekmovalce iz tujih držav, hkrati pa smo se  mogoče tudi Slovenci med samo malo bolj povezali.«

In kako bodo potekali prvi meseci v 2017?

»Januarja se odpravljam na enotedenske priprave v Nemčijo. Imeli bomo tudi aquatlon v Luksemburgu. Tam se bom spet družila in trenirala z mojimi kolegi iz nemške ekipe. Za nemško ekipo tekmujem v v prvi članski Bundes bundesligi, za ekipo Bond iz severa Nemćije. Bundesliga je kar močna liga, tekmujejo triatlonke iz celega sveta, na leto imamo pet tekem. Pogledam, če se mi tekme prekrivajo z mednarodnimi tekmami in če se, grem raje na mednarodno tekmo. Potem si vzamem malo prosto in grem na kakšno tekmo bundeslige, ker je še ena izkušnja več zame.«