Hrastnik, 31. julij 2016

Ob več kot 30-letni zgodovini triatlona v Sloveniji je najlepšo zgodbo do sedaj spisal 27-letni Hrastničan Denis Šketako, ki je na evropskem prvenstvu v dolgem triatlonu v poljskem Poznanu osvojil zlato odličje.

Znoj, kri in solze, bi lahko opisali nenavadno pot Hrastničana, ki je še pravočasno pustil košarko in se »podal« v neznano – v triatlonske vode, kjer je v petih letih spisal neverjetno in do sedaj še nepreseženo zgodbo. Teden dni po velikem uspehu so se emocije pri Denisu že malce umirile, zato je tudi naš triatlonski šampion lažje in po nekaj prespanih nočeh bolj umirjeno ocenil svojo trnovo pot do evropskega prvaka v najbolj prestižni disciplini triatlona.

Denis, minuto po prihodu cilj smo videli tvoj zmagoviti krik s slovensko zastavo. Kaj se je takrat sprostilo v tebi?

Predvsem to, da nisem več razmišljal o številkah in sekundah. V meni se je sprostil ves trud, ki sem ga vlagal. Ko sem bil pred meseci v ZDA, se mi je vse porušilo in ko sem prišel v Poznanu čez ciljno črto, sem si rekel: no, pa mi je uspelo. V začetku maja, ko sem prišel domov iz ZDA, sem bil tako razočaran s polironmanom v Teksasu, da sem hotel že končati kariero. Zelo me je potrlo in sem se tudi umaknil za  teden dni. In ko sem prejšnjo nedeljo prečkal ciljno črto kot prvak Evrope, mi je šla skozi glavo naslednja misel:  če vztrajaš in če se osredotočaš na eno stvar, pridejo uspehi. Psihologinja Andreja Hosegl me je zelo dobro pripravila na to tekmo. Skupaj sva dosegla, da se s tekmo nisem obremenjeval, tako da sem prišel v Poznan povsem sproščen. Nisem pa si niti v sanjah predstavljal, da bom v cilj prišel kot zmagovalec. Še danes ne dojemam, kaj sem dosegel.

Neobremenjenost je očitno pot do uspeha. Pojdiva malo nazaj, prebral sem nekaj tvojih prelomnic v karieri. Leta 2011 Ironman Celovec in 657 mesto, letos pa si bil sedmi. Vmes še ena prelomnica: Leta 2013 tvoj trener postane Sašo Rupnik. Kaj se je v petih letih zgodilo?

Prvo leto sploh nisem vedel, kaj je to triatlon. Ko mi je kolega rekel besedo Ironman, sem šele šel pogledat, kaj je to in ko sem to videl, sem si rekel: opala, fajn, gremo v akcijo. Takrat sem treniral dva meseca, in sem se potem kar prijavil na Ironman. Prvega sem naredil v Celovcu leta 2011, po dveh mesecih treninga. Spomnim se, da sem takrat še klical trenerja Sandija Ivančiča v moj takratni klub Celje in ga spraševal, kaj je to swim vrečka, kaj je bike vrečka, ker enostavno nisem poznal pravil. Prej sem bil 14 let košarkaš in tega tam ni bilo. Ko sem šel gledat rezultate in videl svoj čas, 10 ur in 20 minut, sem mislil, da sem med prvimi….Potem sem imel 4 mesece premora, kajti nisem mogel hoditi, nisem se mogel sestaviti. Počasi sem dobil nazaj motivacijo. Imel prihranjenega nekaj denarja in takrat sem si rekel: če bom šel v ta šport, bom šel do konca. Namesto da bi si takrat uredil stanovanje ali kupil avto, sem denar vložil v kolo in v triatlon. To ni bil velik znesek, vendar je bil zame gromozanski – govorimo o 6.000 evrih. Prišel sem do trenerja Sašota in to je bila prelomnica. Takrat sem rekel Sašu, da želim imeti tudi pri triatlonu drugega očeta, tako kot sem ga imel pri košarki: ki sem mu vse zaupal in me je že od malega naučil samodiscipline v športu, kar mi pride še danes prav. Po enem letu treningov s trenerjem Sašom Rupnikom je bil napredek očiten, izboljšal sem čas za 1 uro in pol pri Ironmanu. Vedno sem pa imel naslednji plan: eno leto ironman, naslednje leto polovička, potem spet ironman in potem spet polovička. Menim, da vedno treniraš za leto dni naprej. To, kar sem pokazal letos, se bo poznalo še naslednje leto.

Koliko časa že tako naporno treniraš?

Tri leta in pol pod vodstvom trenerja Rupnika, od pet do šest ur na dan. Imam naslednji urnik: od 7. do 9. ure zjutraj plavam, od 11. do 15. ure sem na kolesu, od 17. do 18 ali do 19. ure pa tečem. Plavam v Hrastniku, kjer imamo 25-metrski bazen. Poleti je zaprt zaradi šole, zato plavam v Trbovljah v 50-metrskem bazenu. Čez zimo grem k svojemu plavalnemu trenerju, Gorazdu Podržavniku, ki sem ga spoznal pred dvema letoma. Zavedam se, da je plavanje moja šibka točka. Zato plavam petkrat do šestkrat na teden, in sicer od 1 ure in 40 minut do dveh ur.

Si zelo mlad in pred tabo je še veliko let in tekem v triatlonu. Dokazal si, da se vse da. Kaj bi priporočal mladim, ki šele vstopajo v triatlon? Triatlon v Sloveniji je namreč v vzponu, klubi zelo rastejo, vedno več je triatlonskih licenc, vedno več je zanimivih tekem…

Najprej bi rad poudaril, da je pri triatlonu največji problem v družinah denar. Ker je v triatlon vpeto tudi kolesarstvo, je to malce dražji šport. Ampak se da tudi z minimalnim finančnim vložkom, kot sem ga imel jaz, graditi svojo kariero. Vem, da je težko, ko te sponzorji zavrnejo z odgovorom, da vlagajo le v športnike, ki so že uveljavljeni in ne v športnika, ki se šele razvija. Takih udarcev je veliko, sam sem jih doživel nešteto in takrat moraš ohraniti trdo glavo in ne obupati, ampak se razvijati naprej. Mladim pa svetujem, naj verjamejo vase in naj se ne ozirajo na okolico in na komentarje. Z vztrajnostjo in disciplino pridejo rezultati, in ves trud je poplačan. Vsakm športnik doživi krizo, vendar jo je treba preseči in na konuc je vsakdo za svoj trud nagrajen.

Doma pa si imel vedno oporo?

Ja, imel sem podporo. Sicer prvi dve leti starša nista razumela, kaj je to triatlon in kako se to gre. Iz košarke v triatlon – to je bil to za njiju kar velik preskok. Vsem mladim priporočam, naj naprej poskusijo s kakšno krajšo razdaljo triatlona. Prav tako naj okusijo svoj stik z vodo, priporočam kakšen plavalni tečaj. Vem pa, da moram sedaj, ko sem evropski prvak, vzeti to bolj skromno, da ne bi mislil, da sem zdaj legenda, in da bi posledično popustil pri treningih. To hočem sprejeti zgolj kot le še en rezultat, da bom lahko še naprej gradil svojo kariero. Pred mano je še dolga pot in ne bom dovolil, da bi me slava pojedla.

Za tiste, ki te poznajo, tvoj triatlonski meteorski vzpon ni bil tako presenečenje. Kaj pa okolica? Je bil za njih šok?

Da, okolica je bila presenečena, tako glede uvrstitve in doseženega časa. Niso mogli verjeti, da sem dosegel tak dober čas, mnogi so mi rekli, da sem stroj. Po vrnitvi iz ZDA sem delal zelo močne treninge, prvič sem tudi treniral dolge teke v dolžini 30 kilometrov. Trener mi je pač napisal, da moram odteči 30 km v 2 urah in 20 minutah. In tako sem prvič tekel 1:59, drugič 1:56, tretjič 1:54.

Očitno je bila prelomnica tudi tekma v ZDA, kaj se je tam dogajalo ?

Teden dni pred odhodom v ZDA me je zbil avto, ko sem imel trening kolesa. Bočno. Zbežal je. Imel sem poškodbo kolka in leve noge. Bolečina se je zelo spreminjala. Na srečo me je fizioterapevt tako dobro pripravil, da sem dejansko bil pripravljen na tekmo. Vendar je bilo potovanje zelo dolgo in  so mi mišice zaspale. Ko sem prišel na tekmo, so mišice po 40 km  kolesa odpovedale in z levo nogo nisem več mogel vrteti pedala. Tako sem vrtel pedalo samo z desno nogo. Ni bil krč, ampak je bila zategnjena mišica. V ZDA sem bil mesec dni in pol in ves čas sem imel isti problem. Bolečina v zadnjem bicepsu, v kolku in potem ti to bolečino še potegne v ritno mišico. To je bil razlog za vse slabše rezultate, še vedno čutim posledice. Ko sem šel na tekmo v Poznan, sem imel še vedno probleme. Zadnji teden mi je zategovalo nogo, začel me je boleti tudi koleno. Ko sem se zbudil na dan tekme, sem bil zelo zaspan, nikoli nisem bil še tako zaspan in utrujen kot takrat. Prvih 400 metrov plavanja me je zakislilo, kar pomeni, da sem pretiraval s hitrostjo. Ampak ni šlo drugače, ker drugače ne bi bil v skupini. Odkar toliko plavam, lahko plavam v drugi skupini z lahkoto. Sicer bi šel lahko še hitreje, ampak vidiš, da se moraš prilagajati skupini. Če se ne prilagajaš, samo odvržeš energijo. Zato mislim, da je bil moj recept pravi, torej da sem se prilagajal plavalni in kolesarski skupini, na koncu pa je odločal tek. Pomagalo mi je, da sem imel močne tekaške treninge. Mislim, da sem prišel v vodstvo pri 14-15 kilometru, ko sem šel mimo Jaroslava Kovačiča. Nisem se obremenjeval s štartno listo, vendar sem vedel, da Marques dobro teče in vedel sem, da je Ukrajinec tudi zelo dober. Z psihologinjo sva se zmenila, da ko grem mimo teh imen, nič ne govorim, ampak se osredotočam samo na sebe.

Gledali smo in videli, da si Portugalca premagal za 16 sekund. Na koncu te je lovil?

Imel sem dve minuti prednosti, problem je bil, ker nisem vedel, kje je cilj. Motorist me je peljal čez progo in sem mislil, da je še en krog teka. Tam je bil obrat in bil sem že zelo utrujen. Vendar sem se zadržal in naredil obraz poker face, ko ne pokažeš svojih težav in čustev. Nisem mu pokazal, da sem ranjen, čeprav sem že bil, saj je logično, da na koncu moč upade, energije nisem imel praktično nič, padel je tudi ritem teka. Portugalec me je lovil na vse ali nič. Potem mi  je nekdo zavpil, da je 1:20 minute za mano. Takrat sem si rekel- to je dovolj za dva kilometra. Nekako sem zmanjšal hitrost pri teku, ampak sem imel v glavi, da bom naredil dva do tri intervala na koncu tekme. Takrat sem že vedel, da sem na pravi poti.

Sam si rekel, da še ne dojameš, kaj si dosegel, kar ni slabo, saj pomeni, da greš naprej s trezno glavo. Kakšne imaš cilje?

Za vnaprej razmišljam, da bi se poizkusil v duatlonu s slovensko reprezentanco v Švici. S trenerjem sva govorila, da bo treba na kakšno daljšo tekmo, recimo jeseni v Barcelono, kjer bi iskali točke za naslednje leto. Ker si vedno dajem cilje za dve leti naprej, želim v tem času izboljšati plavanje. Prav tako vem,  da je težko ubraniti naslov evropskega prvaka, zato bom moral biti drugo leto na Slovaškem še bolj pripravljen. Eden izmed ciljev, ki sem si ga zadal na začetku moje poti, je tudi udeležba na svetovnem prvenstvu na Hawaih, kjer želim biti v vrhu. Imam še dodatne cilje, in sicer glede nastopov na posameznih celinah –  Severno Ameriško prvenstvo, Evropsko prvenstvo v Ironmanu, Afriško prvenstvo v Ironmanu itd. Moj cilj je, da osvojim lovorike, da bi stal na stopničkah. Vedno, ko pridem skozi cilj, sem vesel, ker vem, da sem tisti dan dal vse od sebe. Zato najbrž še ne dojamem, kaj sem dosegel.

Triatlon stane in zdaj imaš zveste pokrovitelje. Verjetno ti bo v prihodnje lažje, saj triatlonska sezona ni poceni….

Na začetku sem izbiral tekme v bližini. Sezona te lahko stane veliko, lahko pa te stane minimalno. Odvisno, kakšen karakter si. Mene je od začetka stala minimalno, ker sem raje vlagal denar v treninge, kot pa da bi šel na tekmo, čeprav tekma dejansko pokaže rezultat in to, kako si pripravljen. Vem pa, da osnovne stvari, kot so tekaški copati, dresi, trenerka…to je nujno in to sem sem si najprej privoščil, potem pa sem šel na kakšno tekmo. Prvo leto me je sezona stala okoli 10.000 evrov, saj  sem kupil še kolo. Lani sem imel stroškov za 6.500 evrov, s tem da so tu vključene tritedenske priprave na Kanarskih otokih. Res je, da živim v bungalovu in ne v hotelu, ampak tako sam želim. Vsako leto so stroški večji. Če želiš resno tekmovati v Ironmanu, moraš imeti močne finance. Sistem je tako narejen, da je težko priti notri.