Alicante, 15. maj 2016

Triatlonka Jana Koradej pri 23-ih letih (24 let bo dopolnila 4. Maja letos) vsekakor predstavlja enega izmed adutov Slovenije za nastope na pomembnih mednarodnih tekmah v prihodnje.

Da je temu res tako, nedvomno pričajo njeni rezultati, saj je bila ena izmed najvidnejših predstavnic slovenskega triatlona v tujih vodah v zadnjih nekaj letih. Vsekakor velja omeniti njeno 2.mesto na članskem evrospkem prvenstvu v akvatlonu v Nemčiji, postala je evropska prvakinja v akvatlonu U23, v Zagrebu je leta 2015 postala balkanska prvakinja v sprint triatlonu, istega leta je osvojila 5. Mesto v Italiji na Mediteranskih igrah v akvatlonu, zmagala je na triatlonski tekmi v El Pluigu v Španiji itd., skratka, po mnenju strokovnjakov je Jana Koradej za zelo kratko obdobje svoje kariere dosegla rezultate na visokem nivoju.

Kdaj si se začela ukvarjati s športom oziroma s triatlonom ?

»S športom sem se začela ukvarjati v osnovni šoli, in sicer s plavanjem. Imeli smo običajen plavalni tečaj v Plavalnem klubu Velenje, kjer so me kasneje tudi povabili v njihov klub. Že po nekaj dnevih sem ta šport vzljubila in postal je del mojega vsakdana. Trenirala sem ga 11 let, nato pa sem zaradi neuresničenih želja v študijskih vodah in plavalni karieri v Združenih državah Amerike preiskusila svoje zmožnosti na dnevu talentov, ki ga vsako leto organizira Triatlonska zveza Slovenije. Tam sem dosegla dovolj visoko število točk, da so v TZS v meni prepoznali potencial. In tako sem se pričela ukvarjati z triatlonom. Takrat sem tudi nekako našla tisti manjkajoči del svoje športne kariere.»

Kdaj si postala članica prvega kluba ?

»Ker sem najprej začela spoznavati svet triatlona pod vodstvom trenerja naše najboljše triatlonke Mateje Šimic, sem prek nje spoznala Mitjo Morija, ki me je z veseljem povabil v Triatlonski klub Telemach Ljubljana. Članica tega kluba sem že tri leta in hvaležna sem za njihovo podporo, ki sem jo deležna v vseh teh letih.«

Ali se strinjaš, da naj se najmlajši najprej v klubih igrajo, in šele kasneje začnejo trenirati triatlon ?

»Mislim, da je igra, spoznavanje lepih stvari v športu, iskanje, kje se kdo najde, kaj ti je všeč za graditev kariere v prihodnje, zelo pomembno. To lahko povem predvsem iz lastnih izkušenj, saj sem v triatlon vstopila že skoraj v članski kategoriji. To se mi sicer še danes pozna pri kolesarstvu, saj se v svojem otroštvu nisem veliko vozila s kolesom. V mladih letih lahko pridobiš izkušnje, tehniko, doživiš padce, črpaš znanje itd. Če pa vse to preskočiš, pa je kasneje težje nadoknaditi. Predvsem pa je pomembno, da že kot otrok uživaš v športu.«

Kateri so bili tvoji največji uspehi pri mladinkah in med člani ?

“Do sedaj sem vsekakor najbolj ponosna na naslov Evropske prvakinje v akvatlonu v kategoriji U23 in v absolutni kategoriji na naslov Evropske podprvakinje v akvatlonu. Leta 2015 pa sem bila tudi Balkanska prvakinja v sprint triatlonu v Zagrebu. Predvsem pa sem vesela, da z leti rastem in pridobivam dragocene izkušnje.«

Kakšno razliko si opazila, ko si šla iz tekem slovenskega pokala na evropske preizkušnje ?

»Razlika med slovenskimi tekmami in evropskimi pokali je ogromna. V Sloveniji si nekako zavit v vato, lahko malo popuščaš, konkurenca med ženskami ni velika in s tem tudi ne čutiš prevelikega pritiska. Ko pa prideš v tujino, kjer te okrožajo triatlonke z veliko izkušnjami, se prične druga zgodba…..Že samo majhna napaka, izguba vodilne skupine na kolesu ali podobno te lahko stane dobre uvrstitve.«

Kako to, da si se jeseni odločila, da odideš v španski Alicante in tam postaneš članica kluba ?

»Lani marca sem bila del ETU Development kampa v Alicanteju. Tam se mi je ponudila možnost, da se priključim triatlonski ekipi na Univerzi, saj so si želeli ustanoviti še ženski del ekipe. Sprva sem bila malo v dvomih, ali narediti tako veliki korak, kako povedati staršem, in še mnogo drugih malih stvari, ki se ti v takšnem trenutku pletejo po glavi. Vendar sem se po zaslugi treh zelo cenjenih oseb, ki mi stojijo ob strani že od začetka moje triatlonske kariere, odločila, da obrnem nov list v svojem življenju in poizkusim.

Kakšno razliko si opazila – ali si v večjem klubu, ali se drugače oziroma več trenira…..

»Razlika je bila vidna že po samem tednu dela z ekipo. Dobila sem skupino na kolesu, kar sem nujno potrebovala, saj sem v Sloveniji večino časa trenirala sama. Že sam pristop do dela in energija v ekipi je drugačna, saj si vsi želijo nekaj doseči, kar ti daje še dodatno motivacijo. Velika prednost in pozitivna stvar zame pa je vsekakor to, da treniram večino časa z moškimi.«

Kakšna je nasploh razlika med statusom triatlona v Sloveniji in v Španiji ?

Hm…iskati razlike je zame precej težko, ker sta to dve res različni državi. Slovenija je majhna država, kjer pa se triatlon iz leta v leto bolj razvija. Pri nas je “lažje” priti v sam vrh kot v Španiji. Španija je le dosti večja in je triatlon veliko bolj prepoznaven šport z veliko vrhunskimi športniki. Veliko bi se dalo naštevati, se pa s tem ne obremenjujem, ker sem zadovoljna in cenim vse, kar mi daje Triatlonska zveza v Sloveniji in sedaj tudi v Španiji.

Sedaj si v pripravljalnem obdobju za leto 2017 – kako potekajo priprave, kakšen je ritem treninga, kdo je tvoj trener ?

»Moj trener je Roberto Ceujela Anta, ki nas skupaj s pomočnikom Sergiem Selles Perezom zelo dobro vodi in usmerja. Tukaj si pomemben kot oseba in kot športnik. V ozadju je tukaj veliko drobnih stvari, za katere prej nisem mislila, da so pomembne. Če že omenim to, da je poskrbljeno za stvari, kot so fizioterapija, prehrana, dobri pogoji za trening itd. Sam štart v sezono se je začel zelo mirno, nekaj km plavanja, kolesa, teka, veliko različnih vaj, pilatesa, vaje za preventivo itd. Počasi se je to stopnjevalo, dodajati smo začeli vaje za moč, povečali količino, intenzivnost…skratka, imajo nekakšen proces, ki se ga držijo in zaenkrat mi to odgovarja. Ritem dneva je poseben, vse je premaknjeno na bolj pozne ure, treningi so skoraj vedno sestavljeni tako, da je vmes dovolj časa tudi za regeneracijo, obvezna pa je tipična španska Siesta in minimalno 8 ur spanca. »

Ali boš v sezoni 2017 tekmovala v španski ligi ?

»Letos me čaka nekaj duatlonov, kvalifikacije za špansko državno prvenstvo v triatlonu, univerzitetno prvenstvo v triatlonu in še nekaj posameznih tekem za triatlonsko ekipo na Univerzi Alicante.«

Kakšne imaš sploh načrte za leto 2017, katere bodo tvoje glavne tekme, nenazadnje si članica slovenske reprezentance ?

»To leto si želim predvsem to, da bi se dobro vpeljala v dirke na članskem nivoju in pričela nabirati točke. Mojo sezono sestavljajo trije cilji. Največji je seveda udeležba na članskem evropskem prvenstvu v avstrijskem Kitzbühelu. Tekmovala bom tudi za triatlonsko ekipo na Univerzi v Alicanteju, čaka me nekaj tekem za Grand Prix Francije s svojo ekipo v Franciji, The Charentes. Rada pa bi dosegla, da se končno pozna tudi tehnični napredek na kolesarskem delu, na čemer intenzivno delamo že nekaj mesecev. V Španiji zares dobro treniram in komaj čakam na letošnje triatlonske tekme.«

Ali bodo v prihodnje tvoj cilj tudi kvalifikacije za OI 2020 v Tokiu ?

»Mislim, da so skrita želja, torej biti del Olimpijskih iger, sanje vsakega vrhunskega športnika oziroma nekoga, ki si iz dneva v dan želi biti boljši, posveča večino svojega časa športu in se odreka tistemu, tako rečeno “normalnemu” življenju. Sama ne bom skrivala, da si želim zastopati Slovenijo na OI v Tokiu. Vendar ostajam realna, ker je do tja še dolga pot in me čaka še veliko dela.«