Ljubljana, 16. december 2016

Šestintridesetletna Ljubljančanka Mateja Šimic, z naskokom najboljša slovenska triatlonka vseh časov, ki je z dvema nastopoma na poletnih Olimpijskih igrah (London 2012 in Rio 2016) postavila zgodovinske mejnike v slovenskem triatlonu, začenja  s pripravami na novo sezono.

Kot pravi, borbo za nastop na OI v Tokiu leta 2020 prepušča mlajšim slovenskim triatloncem, sama pa išče nove izzive za sezono 2017.

»Vem, da sem lahko še boljša. Nenazadnje sem to dokazala v zadnjih letih, ko sem po spletu dogodkov dobila primerno triatlonsko okolje za treninge in razvoj, kjer sem lahko pokazala vso svoje znanje,«

je uvodoma dejala Šimičeva.

Kaj natančno misliš s tem, ko omeniš primerno okolje za razvoj, ki si ga dobila pred leti, ko si začela trenirati pod vodstvom italijanskega trenerja Francesca Fissoreja ?

»Gre za več povezanih zadev, vsekakor pa je triatlon šport, ki zahteva predanost z dušo in telesom. Sama to zelo dobro vem, saj mi je v preteklosti kljub temu, da sem imela odlične rezultate v mladinskih kategorijah, za boljše rezultate marsikaj manjkalo. Ko sem začela pred leti, pred Londonom, trenirati pod vodstvom Francesca Fissoreja, sem šele spoznala, kaj pomeni primerno okolje, da lahko pokažeš vse, kar znaš. Gre tudi za red v življenju, primerno organiziranost, torej ritem treninga, regeneracije, počitka in prehrane, kar skozi nekaj let prakse da primerne rezultate. In nazadnje, pa vsekakor ne najmanj pomembno – da imaš tudi takrat, ko ti ne gre najbolje, primerno spodbudo in podporo v strokovnem in človeškem smislu.«

Kaj torej svetuješ mladim triatloncem, ki vstopajo v tvoje čevlje ?

»Predvsem veliko želje in veselje do triatlona, ter seveda voljo za trde treninge. Morajo si narediti red v življenju, kajti ni zmeraj lahko uskladiti študijske, družinske in zasebne obveznosti itd., seveda pa potrebujejo tudi podporo doma. Torej če bodo imeli mladi, talentirani triatlonci voljo in željo, organiziranost v svojem življenju ter primerno okolje, ki jim bo nudilo možnosti za razvoj, lahko v triatlonu dosežejo marsikaj.«

Mogoče samo še bežen presek zadnje sezone – vsej je bilo podrejeno nastopu na olimpijskih igrah v brazilskem Riu, kajne ?

»Moj cilj je bil Rio, torej da se dobro pripravim in naredim enega najboljših nastopov v svoji karieri. Osebno mislim, da sem dobro tekmovala. Za to tekmo sem se pripravljala dva do tri mesece. Imela sem odličen tim. Del priprav sem naredila v Radovljici, del na Portugalskem in en del v Santosu, v Braziliji. Imela sem 100% podporo povsod in najboljše možne pogoje. Z rezultatom sem zadovoljna, in tudi nasploh s samim nastopom. Zadnje leto se nisem toliko ukvarjala s kvalifikacijskimi tekmami. To vzame veliko energije, veliko je potovanj, sploh v zadnjih dveh letih, ko so se nabirale točke. Res sem si čas tako razporedila, da v zadnjih šestih mesecih ni bilo preveč pritiska v smislu, za koliko točk moram leteti na drugo stran sveta itd.

Po Riu si počivala, ali si sedaj že v polnem pogonu ?

»Res je, da sem že pogrešala treninge in počasi pričenjam z delom, kar sedaj v začetni fazi pomeni kakšnih 20 ur treninga na teden. Moje telo je navajeno na naporne treninge, vendar bo seveda ritem v prihodnje drugačen, manj stresen in naporen, kot je bil v pripravah na kvalifikacijske tekme in za nastope na dveh zadnjih olimpijskih igrah.«

Ko sem poleti prebiral tvoj plan priprav za Rio, si imela ogromno ur treningov na dnevni in tedenski bazi. Kako danes izgleda tvoj urnik ?

»Imam željo, da ostanem doma, tukaj treniram in se prilagajam vremenu. Šestkrat na teden sem v vodi, zdaj manj tečem in bolj kolesarim. Večjo pozornost dajem krepitvi mišic in muskulature. Zdaj več časa preživim s sinom Lukom, tako da greva malo naokoli in se več druživa kot prejšnja leta. Letos sem si za to vzela več časa – prejšnja leta sem namreč bila vedno na pripravah ali pa osredotočena že na prihodnje treninge.«

Začenjaš novo življenje. Še vedno na polno treniraš, obenem pa spoznavaš, kaj pomeni biti malo več doma. Imaš prvo tekmo že v planu?

»Niti ne. V bistvu je to še stvar dogovora med menoj, Triatlonsko zvezo Slovenije in trenerjem Francesom Fissorejem. Je pa tudi odvisno od tega, kakšne izzive si bom postavila za prihodnje leto.«

Imaš še katere druge izzive v življenju ?

»Dejstvo je, da sem končala študij biokemije. V prihodnosti se vidim v raziskovanju. To sem že delala za diplomo in to zna biti v prihodnje eden izmed mojih novih izzivov.«

Če greva malo v bližnjo prihodnost. Se vidiš v triatlonu, kot trenerka ali je to še predaleč?

»Tudi to je ena izmed možnosti, ampak dokler sem še sama aktivna, ne. Zagovarjam namreč stališče, da dokler si športnik, ne moreš biti trener. Športnik mora biti osredotočen sam nase in mora imeti okoli sebe ekipo, ki dela za njega. Ko pa si trener, moraš v ospredje postaviti športnika in ne sebe. Ni fer do športnikov, da si trener in da  zraven še tekmuješ. Ni v redu zato, ker športniki potrebujejo vso pozornost trenerja.«

Vsekakor si potrebna slovenskemu triatlonu. Tvoje znanje, tvoje izkušnje so neprecenljive in škoda bi bilo, da ne bi tega znanja delila z drugimi….

»To ni odvisno samo od mene.  Sama sem bila vedno pripravljena se pogovore in za dajanje nasvetov, vendar mora za to obstajati interes obeh strani.«

Prejela boš priznanje za triatlonko leta. Katero priznanje je to, jih sploh še šteješ?

»Po pravici povedano ne, sem pa priznanja kot zmeraj doslej zelo vesela,«

Se boš naslednje leto kaj več pojavljala na slovenskih pokalnih tekmah?

»O tekmah se sploh še nisem pogovarjala. Dejstvo je, da če treniraš na tako visokem nivoju, in če se udeležuješ tekem na evropski in svetovni ravni  po vsej zemeljski obli, potem je težko dobiti izziv, ki bi ta nivo presegel. Še vedno iščem nekaj, kar bi me tako močno povleklo, kot me je vstopnica za London in za Rio. Torej potrebujem izziv, ki ga še nisem poizkusila.«

Uspešna športnica si lahko tudi, ali pa predvsem zato, ko uživaš ob tem, kar počneš ?

»Seveda, moraš najti svojo pot, in jaz sem delala tako, kot me je veselilo. Vedno mi je bil cilj, da premagam samo sebe, da sem boljša, kot sem bila prej.«