Kamnik, 1. december 2016

Čistokrvni triatlonec je izraz, s katerim bi najlažje opisali 18-letnega Matevža Planka (polnoletnost je dopolnil 19. novembra letos), zadnja leta z naskokom najbolj nadarjenega slovenskega triatlonca iz kamniškega Trisport Exoterma.

Brez odvečnih besed rezultati Planka govorijo zase – do sedaj je bil že trikrat na stopničkah za evropski mladinski pokal, letos je bil tretji na evropskem mladinskem prvenstvu v duatlonu in sedmi na svetovnem mladinskem prvenstvu v triatlonu, redno zmaguje na tekmah za slovenski pokal med člani itd. Matevž ni le najbolj nadarjenec triatlonec v Sloveniji, spada tudi med najbolj perspektivne slovenske športnike nasploh.

Po nastopu v mehiškem Cosumelu, kjer si bil sedmi na svetovnem mladinskem prvenstvu, si imel tritedenski počitek. Je bilo to slučajno ali to narediš vsako leto?

»To naredim vsako leto. Zelo mi recimo prija 14 dni, tretji teden pa običajno že igramo kakšno košarko na prostem. To je čisto mirovanje, nič ne treniram, nobenega raztega, kakšen sprehod, ampak nič posebnega. Telo se mi tako čisto odpočije, da potem začenjam s treningi spočit za novo sezono. Sezona se začne s treningi novembra. »

Kako ti je potem uspel odličen nastop na Ljubljanskem maratonu ?

»Zadnja nedelja v oktobru, ko je bil maraton, je bila 14 dni po počitku, tako da sem takrat dvignil tekaško formo zelo visoko. Do Ljubljanskega maratona sem veliko časa posvečal teku in in sem manj plaval, tako da je bil čas res zelo dober, tekel sem namreč 31 minut in 58 sekund na 10 kilometrov.«

Si član triatlonskega kluba Trisport Exoterm iz Kamnika in po počitku greš nazaj v fazo treninga. Kaj to pomeni? Koliko treninga na dan?

»Ko pridem nazaj, se zbere vsa ekipa, ki jo v Sloveniji vodi Klemen Laurenčak. Sestavljajo jo še trije fantje, z nami trenira tudi Tjaša Vrtačič. Imamo sestanek, na katerem se dogovorimo, kako bomo trenirali skozi celo sezono, kakšni bodo treningi. Jaz imam drugačne treninge od njih, ker sem tudi starejši. Imam drugačne cilje. Sicer pa se poskušamo uskladiti, da čim več treniramo skupaj. Še vedno je moj glavni trener Grega Zore. Njihov glavni trener pa je bolj Klemen, tako da se potem onadva med seboj uskladita, katere treninge delam z njimi in katere ne. »

Začetni treningi po počitku verjetno niso preveč naporni, kajne ?

»Začnemo čisto normalno. Prvi teden je manj plavanja, teka in kolesa. To je približno 10 ur treninga na teden. Po dveh tednih, ko se počasi uvajamo, se uskladimo s šolo in potem vidimo, če se ta urnik lahko nadaljuje. In si kasneje treninge uredimo drugače, če ne gre. Kasneje se intenzivnost treningov dvigne in na koncu pridemo na približno 15 do 17 ur treninga čez zimsko obdobje na teden. Prve tekme so aprila, torej imamo prej 3 do 4 mesece kar intenzivnega treninga. Letos grem v decembrskem času z Bertelom, triatloncem iz Avstrije, na priprave na Kanarske otoke za 10 dni, in sicer od 8. do 18. decembra. Povabil me je zraven, ker nihče od Avstrijcev ne more iti. Imeli bomo tri ure treninge na dan. Januarja je v teh toplih krajih lažje delati kolesarske treninge kot doma. Zato delamo daljše razdalje na kolesu, tudi od 3 do 4 ure.

David Pleše in Denis Šketako, oba pravita, da je na treningu bolj pomembna intenzivnost, kot pa sama količina treninga. Kaj ti meniš?

»Mlajši tekmovalci nasploh ne delamo velike količine treningov. V tem času sezone imam teke samo enkrat na teden po 15 km, daljših tekov sploh nimam. Ta tek je počasen, imam pa vmes intervale. To je tempo 5 minut na kilometer. Sodobni trenerski trend za tekomovalce je tak, da je čim krajši čas treninga, čim manj treningov in čim bolj morajo biti intenzivni. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko je bilo več treningov, sedaj je v ospredju intenzivnost in tempo na treningu.«

Očitni ti takšni načini treninga odgovarjajo. Letos je bila tvoja sezona fenomenalna. Tretji na evropskem mladinskem prvenstvu v duatlonu, sedmi na svetovnem mladinskem prvenstvu v triatlonu – kjerkoli si nastopil, si bil povsod na vrhu. Kaj se je zgodilo? Si bil tudi sam presenečen?

»Ne, kajti dobre rezultate smo načrtovali in  pričakovali. Bolj sem bil presenečen nad začetkom sezone, ki ni bil tako dober. Takrat smo zato naredili nek klik, ko sva z Gregom v enemu tednu dvignila plavanje na zelo visok nivo. Plaval sem tudi po 10 km na dan. Tisti teden je bil res močen. Paziti smo morali na poškodbe, vendar me je tisti teden treninga dvignil na višji nivo.«.

Kaj je tvoja najmočnejša disciplina?

»Jaz sem vedno mislil, da je to tek, ampak je tu še veliko močnejših fantov od mene v triatlonu. Saj se jim približujem, ampak še vedno so boljši od mene.«

Če pogledava nazaj, je zanimiv podatek, da si za 15 sekund zgrešil tretje mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu. Te sekunde si lahko izgubil marsikje….

»Ja, saj smo razmišljali tudi o tem. Napaka je bila že pri menjavi. Pri drugi menjavi je zelo pomembno, da že med prvimi prideš v menjalni prostor. Ampak na tako močnih tekmah se zgodi, da vsi šprintamo do kolesa in če prideš v menjalni prostor malce kasneje, so lahko razlike res velike. Že tistih 7 sekund med prvim in zadnjim, ko prideta v menjalni prostor,  je tako velika razlika, da jo med tekom težko nadomestiš, če res nisi dober tekmovalec oziroma tekač.«

Kakšen je preskok iz slovenskega pokala na mladinske tekme svetovnega in evropskega pokala, pa na člansko tekmo evropskega in svetovnega pokala?

»Slovenski in evropski pokali so med seboj zelo različni. Ko sem začel tekmovati v mednarodnem rangu, sem potreboval eno leto, da sem prišel na ta nivo. Na slovenskih tekmah lahko začneš plavati na drugem ali tretjem mestu, pa priplavaš do boje, nič se ne tepeš, prideš ven iz vode, začneš kolesariti, in če si dober, se lahko odlepiš od drugih. Na evropskem mladinskem pokalu pa moraš šprintati do prve boje in če se ne znaš tepsti, če se ne znajdeš v vodi, si kar v ozadju. Menjave so zelo pomembne. Tam šteje vsak čevelj, čelada itd., in tu sem potreboval izkušnje. Tekme med člani so zopet drugačne, ko stojiš tam na betonu in vidiš njihovo fizično moč. Se mi pa zdi, da so včasih bolj blagi in manj surovi, kar se tiče samega plavanja, ker bolj pazijo drug na drugega, čeprav se tudi zgodi, da te kdo udari. Pri kolesu gre pri mladincih na nož in nihče nič ne pazi, venomer si izpostavljen padcem, ker nikoli ne veš, kdaj bo kdo prišel, te zaprl in boš padel čez njega.«

Zadnje leto si mladinec, nato greš med člane. Življenje triatloncev je lepo, kajne?

»Ja, zelo. Vidiš veliko toplih krajev, tako da so mi sošolci kar malce nevoščljivi, ko grem januarja v Španijo, na Kanarske otoke. V Sloveniji tudi triatlon še ni tako razvit šport, v tujini pa je in tam je zelo lepo tekmovati. Že zaradi gledalcev je lepo tekmovati. Saj se tudi v Sloveniji že vidi napredek, ampak tiste tekme v tujini, tisto vzdušje je fenomenalno, ko te kar poženejo gledalci ob progi.«

Katera tekma ti je najbolj ostala v spominu?

»Definitivno svetovno mladinsko prvenstvo v triatlonu v mehiškem Cosumelu, ko sem osvojil sedmo mesto. To je bila nora tekma, vse se je izteklo dobro.«

Naslednje leto je svetovmo mladinsko septembra v Rotterdamu. Kakšne imaš načte?

»Zelo se ga veselim, saj imam na Nizozemskem veliko prijateljev.  Drugo leto bom tekmoval na večini evropskih članskih pokalov, da začnem nabirati točke, ki so potem zelo pomembne za kvalifikacijsko obdobje za OI 2020, ki bodo v Tokiju. Kvalifikacije trajajo dve leti. Trenutno vse kaže na to, da bo na OI od zdaj naprej v triatlonu šprint razdalja. Zaradi televizijskih pravic se vse bolj nagiba v to smer. Meni je to boljše, ker imam raje šprinte in bolj intenzivne tekme. Že na testih smo po sami konstituciji moje mase ugotovili, da sem bolj šprintersko naravnan. To mi res odgovarja. Če se drugi tukaj utrudijo, se jaz ne. Tudi kakšni krajši vzponi so super zame. Torej če bomo lahko na kvalifikacijah za olimpijske igre tekmovali v šprint razdalji, bo to zame idealno.»

Kateri so tvoji vzorniki doma in v tujini?

»Jaz vedno pravim, da nimam vzornikov, ampak le ljudi, ki jih spoštujem, in to so bolj kot ne vsi slovenski triatlonci in tudi nasplošno vsi športniki. Zelo dobro namreč vem, koliko moraš garati za rezultate. Nimam pa vzornika, nimam nikogar, po katerem bi se lahko zgledoval, saj mislim, da mora vsak narediti  svojo zgodbo. Kajti vsak posameznik in športnik je namreč zgodba zase.«

Kaj pa hrana? Kaj paziš na prehrano, si jo kaj prilagajaš treningom?

»Seveda, letos smo začeli delati na tem. V praksi to pomeni, da so mi napisali več menijev, ki jih poskušam, poslušam svoje telo in se spoznavam, kajti različne vrste hrane niso po godu vsakomur. Sam nimam težav s prehrano, predvsem kar se teže tiče. Bolj se učimo v to smer, ob uživanju katere prehrane se bo telo najbolj spočilo, regeneriralo itd., torej da bi lahko opravil čim več treningov, ne da bi se telo preveč utrudilo.«