Ljubljana, 15. marec 2017

Novi predsednik Triatlonske zveze Slovenije, 39-letni Velenjčan Mitja Tašler (okroglo obletnico bo praznoval 21.12. letos), v triatlon ni padel z neba, ampak že nekaj časa »živi« triatlon – kot tekmovalec, organizator dogodkov in zadnja leta športni funkcionar. Zaveda se, da čaka njega in njegovo ožjo ekipo na TZS veliko dela, zato je na vprašanje, kdaj bodo zavihali rokave, odgovoril – smo jih že včeraj.

Mitja, od kdaj si v triatlonu? Si tekmovalec od malih nog ali ne?

»Prvič sem gledal triatlon po televiziji, tako kot David Pleše, le da ga je on gledal prej. Potem sem spremljal Davida, ko se je že začel ukvarjati s triatlonom in je še mene pritegnilo. Odločil sem se, da bom začel trenirati in da bo moja prva tekma v tujini. Ta je bila septembra leta 2008 v Punatu na Krku, tekma v olimpik triatlonu. To je bil tipičen stereotip slovenskega triatlonca, da gre na prvo tekmo v tujino, da me ja nihče ne vidi, če se osramotim. Takrat sem se veliko pripravljal na tekmo, hodil sem trenirati s plavalci. In potem sem si rekel, da že nekaj znam in da grem poizkusiti.«

Torej si bil na prvi tekmi odlično pripravljen ?

»No, recimo temu tako. Pridem na Krk, tam pa mraz, morje se je shladilo na 17 stopinj, bilo je septembra, burja je pihala, jaz pa brez neoprena. Tam je bil na srečo tudi Šved Henrik, ki mi je posodil neopren. Prvič v življenju sem ga oblekel in v neoprenu presenetljivo dobro odplaval. In seveda, ko sem po plavanju prišel iz vode,  ga nisem znal sleči. Pomagali so mi vsi, me bodrili, da mi je na koncu le uspelo.«

Klasična zgodba vseh nas, ki smo šli na prvi triatlon – namreč kako sleči neopren…

»Sem slišal, ja, da so imeli mnogi iste probleme. Kolo sem odpeljal zelo dobro in sem jih prehiteval kot za šalo. Potem sem še dobro odtekel in  to je bilo to. Mislim, da sem bil takrat celo med prvo deseterico. Zmagal je Jaroslav Kovačič, drugi je bil Grega Hočevar. Bil sem prijetno presenečen zaradi ljudi, saj je bilo veliko solidarnosti, vsepovsod so mi pomagali. Henrik mi je celo podaril neopren in še danes ga imam. Jaro mi je nesebično pomagal z nasveti, Grega Hočevar me je potem povabil v klub in sem se včlanil v Sokol. »

Si se takrat odločil za triatlon ?

»Da. To so bili tako odprti ljudje, da sem si rekel, da se s tem želim ukvarjati. Vsi moji strahovi so izginili in takrat sem se odločil, da bomo začeli s triatlonom tudi v Velenju. »

V Velenju ste postali znani tudi po odlično organizirani tekmi…

»Prvo tekmo je v Velenju organiziral oče Davida Plešeta, leta 2000. V pripravah za naslednje leto pa je tik pred zdajci rekel, da tega ne bo uspel speljati. Potem me je klical Nino Cokan in mi povedal, da je v koledarju ena tekma v Velenju, ki je nihče ne bo organiziral in me je vprašal, če jo bova midva. Lokalna podpora je bila v Velenju, kar se športa tiče, vedno visoka. Mislim, da smo že takrat naredili tekmo na zelo visokem nivoju in tako smo naslednje leto dobili Državno prvenstvo.«

Koliko tekem je že bilo v Velenju?

»Za zdaj šest. »

Torej si izkusil vse plati triatlona – bil si tekmovalec, organizator, zadnji mandat si bil tudi član UO TZS. Kdaj si se odločil, da boš kandidiral za predsednika in zakaj?

»Že prejšnji mandat sem videl, da je triatlon zelo v porastu in da potrebujemo mlado ter ambiciozno ekipo. Ampak sem bil preveč zaposlen s svojim delom, zato te priložnosti nisem hotel sprejeti, ker bi bilo to neodgovorno. Zdaj se moj službeni projekt počasi izteka in ker je dosedanji predsednik Mojmir Ocvirk izjavil, da se umika, sem si rekel, da je zdaj priložnost, da uresničimo naše ideje in zamisli ter da združim še moje izkušnje iz poslovnega in športnega sveta«.

Od takrat, ko si začel  hoditi na tekme v Sloveniji in do danes, se je že veliko spremenilo na bolje…

»Veliko se je spremenilo, ampak vseeno premalo. Izhajam iz tega, da ne želim gledati, da se klubi bojijo eden drugega. Predvsem atletski in plavalni klubi mislijo, da je triatlon njihova konkurenca. V Velenju smo se to super dogovorili. Izjemno dobro sodelujem z atletskim klubom in s plavalnim klubom. Imamo dogovor, da vrhunski triatlonci in otroci plavajo v plavalnem klubu Velenje. Triatlonci tečejo in tekmujejo na naših tekmah za TK Velenje. Zakaj? Zato, ker brez vrhunskega plavanja ni odličnega triatlonca. Naslednja nadgradnja bo, da bodo atletski trenerji v naš klub prihajali iz atletskega kluba Velenje. Naredili bomo to kombinacijo. Trenutno imamo svojega tekaškega trenerja, ampak delali bomo na tem sodelovanju.«

Zakaj je to dobro ?

»Problem je, da vsi starši otroke preveč zaganjajo v eno smer. Otroci se tega naveličajo. Res je, da mora vrhunski tekmovalec ves čas plavati, drugače ga ni – ampak vmes mu moraš dati popestritev. In zakaj ne bi hodil 1-2 krat tedensko na tek ? S tem se mu razbije monotonost, zamenja okolje, pride na kakšno tekmo in zmaga. Tako dobi željo in motivacijo. Zdaj pa je ravno obratno, saj veliko najstnikov, ko pride v puberteto, reče, da imajo vsega dovolj. Triatlon pa je idealen za popestritev. Mogoče je dobro, da se začasno malo umakne in bo kasneje videl, kje bo nadaljeval. Ali bo to plavanje ali triatlon.«

Zadnjič si rekel, da smo v  Sloveniji ujeli val rasti triatlona, ki pa k sreči ne pojenja….

»Mi imamo srečo, da smo ujeli ta val. Veliko smo naredili, sploh v zadnjem obdobju, ampak premalo na blagovni znamki triatlon. Saj smo veliko promovirali naše vrhunske tekmovalce, ampak še vseeno ljudje mislijo, da smo triatlonci ekstremisti. To ni res. To je lahko najlepša rekreacija. Ko je slabo vreme greš plavati, ko je lepo vreme greš na tek ali na kolo. Saj nikjer ne piše, da moramo vsi tekmovati, tega ni treba. Lahko je le rekreacija. Meni je cilj, da se eden od stotih odloči, da se bo s triatlonom profesionalno ukvarjal. Ampak konec koncev, TZS je le zveza, ki je pod okriljem OKS in oni v prvi vrsti spodbujajo vrhunski šport. Spodaj pa delaš bazo in iz te baze vsake toliko časa kdo izskoči. In to je dobro.«

Na skupščini nisi želel kaj preveč govoriti o programu. Bi lahko na kratko povedal, katerim stvarem boš dal poudarek ?

»Vsem članom sem že prej poslal svoj program in so si ga lahko prebrali. Sem pa kot predsednik tak, kot sem v zasebnem življenju: ne obljubljam tistega, kar se ne da realizirati. Zato sem tudi apeliral na člane, da želim imeti pokrito stroko, saj mislim, da je tu potrebno najbolj delati in moramo imeti najboljšo podporo. V prvi vrsti govorimo o triatlonu kot o vrhunskem športu, potem govorimo o rekreaciji, torej rekreativni triatlon in o meni najbolj pomembni stvari – popularizaciji triatlona med otroci. Torej bo poudarek na stroki, delu v klubih in z mladimi, krepitvi blagovne znamke triatlona in čim večji podpori vrhunskim triatloncem.»

Kaj pa triatlonske šole ?

»Na tem moramo največ delati. Moramo priti med interesne dejavnosti. Potem se krepi baza, pridobiti moramo starše, rekreativce. Potem pride tudi denar. Če bomo naredili, da bodo to otroci spoznali, bo tu nastala neka blagovna znamka. Zdaj sem dogovorjen s strateškim partnerjem Rogom, da gremo v promocijo s Poni kolesi za otroke, kar bomo že letos poskusili na dveh akvatlonih, in da bomo iz tega naredili triatlon. Zdaj se moramo samo še dogovoriti, kako to tehnično izvesti, ker mi je Rog že potrdil, da mi bo dal 10 Poni koles. To pomeni, da se lahko preizkusi tudi tisti otrok, ki nima kolesa. Samo naj pride, pa mu bomo mi dali kolo. Kasneje bi bilo fino, da bi jih imeli v bodoče tudi klubi, torej da bi ga lahko tisti otroci, ki kolesa še nimajo, dobili v klubu.«

Kaj si mislil z izjavo, da bo največja odgovornost za razvoj triatlona še vedno ležala na klubih ?

»S tem sem mislil, da bodo klubi morali veliko delati na vzgoji podmladka. Vedno se najdejo klubi, ki so klubi samo zato, da podpirajo nekoga. Tudi jaz sem na začetku tako deloval in nisem o tem razmišljal. Ampak vidim iz lastnih izkušenj, da te lokalna skupnost in vsi ostali takoj vprašajo, ali imaš podmladek. Če nimaš tega, to potem ni nek aktiven triatlonski klub. Lahko imaš samo rekreativni klub in pobiraš samo starejše rekreativce. Ampak potem govorimo o rekreativnih klubih, ki bi mogoče sodili pod kakšno drugo združenje…ne vem, saj to niti ni toliko zdaj pomembno. Meni je pomembno, da se v klubih razvija podmladek. Dober primer je TK Ajdovščina pod vodstvom Uroša Medvedca, kjer so v 4 letih naredili ogromno. Veliko so se trudili in so uspeli – v klubu imajo 100 otrok. In ta model je potrebno prevzeti. Vidi se, da Ajdovci to res delajo z dušo.«

TK Ajdovščina je začela delati z otroci, začeli so delati dogodke. Očitno dober recept za uspeh ?

»Da, dobre dogodke s pomočjo TZS, nekdo bo za to na zvezi zadolžen. Jaz s svojimi in oni s svojimi izkušnjami moramo napisati organizacijo dogodka. Cel postopek – od začetka, do dovoljenja, kateri so kontakti, koliko kaj stane, kako naj bi izgledal dogodek. In vsak naj vidi stroškovnik. Ne potrebuješ torej izumljati tople vode, pač pa lahko vsak sedanji in bodoči organizator vidi stroškovnik, lahko ga vzameš iz spleta in greš z njim na občino na razpis. Pa da vidimo primerjavo, kakšni so stroški po določenih delih Slovenije. »

Torej klub, ki dela z mladimi, ki dela dogodke, bo zraven pritegnil starše, medije, denar. To je ena izmed poti, da se triatlon dvigne na višji nivo….

»Potrebovali bi en skupni CGP. To je ideja, skupni pokal. Torej, da imaš zunanjo podjetje, če na primer zdaj govorimo o Rog-u. Rog ima svojo kolesarsko ekipo, ki pride, ima tam oder in  promocijo, zraven ima še Poni triatlon. Na lokalnih klubih bo seveda cela organizacija, oni naj povedo, koliko prostora rabijo za oder itd.«

Za razvoj so zelo pomembni tudi vrhunski tekmovalci. Prihaja novo štiriletno kvalifikacijsko obdobje za OI 2020. Pravijo, da če te ni na OI, te ni. Imamo kar nekaj kandidatov, mlado gardo, imamo nekaj odličnih dolgoprogašev. Mislim, da tako talentirane generacije še nismo imeli. Kaj ti misliš o tem?

»Če bi mene kdo vprašal še pred dvema letoma, bi rekel, da vidim samo vrhunsko triatlonko Matejo Šimic. Čas je pokazal, da ni samo ona. Imamo Domna Dornika, imamo Kamničane Matevža Planka in Tjašo Vrtačič, imamo Jano Koradej in Evo Skazo, skratka, lahko smo upravičeno optimisti.«

Kaj pa dolgoprogaši ?

»Imamo štiri fantastične dolgoprogaše: David Pleše, Jaroslav Kovačič, Denis Šketako, Matic Modic. Predvsem vidimo Davida Plešeta, ki je tako dober, da se je osamosvojil. Drugi so še bolj vezani na TZS. Tu pa je naša naloga, da jim omogočimo predvsem nemotene priprave. Nihče od tekmovalcev namreč ne pričakuje, da bi od zveze dobivali kakšno veliko finančno injekcijo. Moramo pa jim omogočiti brezskrbno pripravo v tistem času, ko to potrebujejo.«

Velik cilj je tudi Tokio 2020, kajne ?

»Olimpijske igre so velik cilj, pomembno je, da ne izgubimo kontinuitete. Mogoče je malce nerealno pričakovati, da bomo imeli kar celo ekipo na OI, ampak nam pa mora biti to dolgoročni cilj. Verjamem, da je Domen Dornik s tem napredkom že zdaj kandidat za prve OI v Tokiu. Drugi so še toliko mladi, da ne bo nič narobe, če jim za Tokio ne uspe. Saj vemo, da so od 25 leta naprej najboljša leta za triatlon.«

Vpetost v mednarodne povezave nam je očitno zelo koristila. Trenerji so dobili izkušnje, prav tako tekmovalci. Obstaja vedno več boljših, dobrih trenerjev v Sloveniji. Ali je to pomembno za razvoj triatlona ?

»Stroka je ena od ključnih prioritet. Vidim, da neko ozko skupino teh strokovnih ljudi že imamo. Ampak to je premalo. Problem stroke so mednarodne povezave. Te ljudi je potrebno izobraževati, oni pa morajo izobraževati ostale trenerje po klubih v Sloveniji. Problem je znanje po klubih. Izhajam iz tega, kako smo se mi borili. V velenjskem klubu je bil problem kader, zato nismo delali z otroci. Pri plavalcih ne najdeš trenerja, ki bi delal s triatlonci. Atlet ne bo delal s triatlonci. Imam srečo, da je moj trener triatlonec, da dela v plavalnem klubu in ima interes v triatlonu. Se mi je poklopilo. Ampak to je ena oseba.»

Ampak eden je premalo…

»Treba  jih je imeti več. In tudi njega je potrebno bolj izobraziti. Nobeden ne bo delal z mladino, če ne bo imel izobraženega kadra, ki bo vedel, kako delati z njimi. To je pa odgovornost. Ne more kar vsak dobiti naziva vaditelj. Mislim, da je preveč enostavno. Tudi sam sem vaditelj in lahko učim plavanje, kolo in tek, če sme vaditelj triatlona. Ampak moje znanje plavanja niti pod razno ni tako, da bi lahko plavalca učil plavati.«

Kdaj je prva seja UO?

»Prvi teden v aprilu.«

Takrat se bodo razdelile naloge?

»Naloge so se načeloma že razdelile. Jaz sem z vsemi člani UO že govoril in rekel, naj vsak malo pogleda na svojem področju, pripravi predloge, potem pa se sestanemo in vidimo, kje smo in si razdelimo naloge.»

Ali UO določi tudi PSS ?

»Jaz sem tudi v svojem programu napovedoval, da je ta ekipa, ki je zdaj, zelo strokovna in dobra. Napisal sem, da želim nadaljevati z enako ekipo. Tega se osebno držim. Upravni odbor pa mora odločiti, nisem sam v tem, tam je skupaj devet glasov. Sem mnenja, da se dobrih stvari ne spreminja, ampak se jih podpre in pomaga razvijati dalje.«

Ti je David Pleše že čestital za mesto predsednika TZS?

»(Smeh) Že. Sva govorila in mi je zaželel veliko uspehov.«