Dakhla, 18. januar 2017

Na spletni strani Evropske triatlonske zveze (ETU) so objavili zgodbo v zvezi z nezgodo Nika Kojca, omenjen pa je tudi Domen Dornik.

Zgodba pa gre nekako takole:

Veliko je bilo napisanega in izrečenega o ciljnem finišu v mehiškem Cozumelu in o zgodbi bratov Brownlee. Gesta o bratski pomoči je preplavila svetovne medije za nekaj dni, in naš šport triatlon je bil v nosilnih športnih novicah vseh medijev. Triatlon je vsekakor šport, ki privlači atlete, ki spoštujejo drug drugega in si pomagajo. Enako lahko rečemo za trenerje, sodnike ter za člane vodstva ETU in ITU. Mnogokrat pogledamo v vodstva obeh organizacij, in ko vstopamo v leto 2017, slišimo za vedno več novic, ki so »zares dobre« novice.

Pustimo ob strani zahodno obale Afrike v mestu Dakhla. To je bilo prizorišče sprint triatlona, Dakla ATU, in sicer za afriški pokal. Dirka je pritegnila veliko atletov iz različnih držav, in z bližino letališča takoj ob mestu, kaj bi torej sploh lahko šlo narobe v tej čudoviti deželi ?

Torej, naslabši možen scenarij izgubljene prtljage je bilo res tisto, kar se je pripetilo slovenskemu atletu Niku Kojcu. Kojc se je, tako kot množica drugih, znašel v brezizhodni situaciji, torej da bo tekmo gledal kot razočaran gledalec. Sreča mu je obrnila hrbet dan pred tekmo, ko je prtljaga prispela tudi za Nika – toda ko je torbo odprl, ni mogel verjeti svojim očem. Njegovo kolo je bil popolnoma uničeno. V tako kratkem času je bilo nemogoče kupiti ali si izposoditi novega. Zato se je za Nika, ki se prebija iz mladinske v elitno skupino triatloncev in nujno potrebuje točke, vse skupaj zdela misija nemogoče.

Dokler se ni vmešal triatlonec Donald Hillebregt iz Nizozemske. Na tekmo ga je nameč spremljal tudi njegov oče z rezervnim kolesom, ki ga je brez razmišljanja posodil Kojcu. In kako je zgodbo videl Donald ?

»Za tekmo v Dakhli je je moj oče potoval z menoj, s seboj je vzel tudi rezervno kolo. In prvotni plan je bil, da bo moj oče treniral z menoj  na kolesu. Ker pa je letalo, ki bi moralo pripeljati vsa kolesa, zamudilo povezavo z Dakhlo, se je vse skupaj postavilo na glavo – tako nismo imeli dveh koles, ampak nobenega… Pa nismo ostali edini brez kolesa: tudi devet drugih triatloncev ga ni dobilo, med njimi tudi Nik. In seveda v slogu afriškega mota » kar mirno, vse bo v redu«, nam je organizator povedal, da bodo kolesa prišla dan pred tekmo… čeprav v to nismo bili več tako prepričani. Kakorkoli, naša kolesa so res prišla dan pred tekmo, najslabše pa jo je odnesel Nik, ki so mu kolo uničili. Zato sta med zajtrkom prišla z njegovim trenerjem do mene s prošnjo, če lahko tekmuje na mojem rezervnem kolesu. In seveda sem na to pristal brez pomislekov. In ker je bilo to samo nekaj ur pred dirko, sem dal hitro ključe od sobe Niku, moj oče pa mu je pri tem pomagal po najboljših močeh. Res je, da med dirko storiš vse, da premagaš konkurente, pred in po dirki pa mislim, da je prav, da gojimo športno prijateljstvo in si pomagamo po najboljših močeh. Še posebej v tem konkretnem primeru.«

Dirka se je začela, in Nik je s svojim slovenskim kolegom Domnom Dornikom (bil je tretji) prišel celo prvi iz vode, dobro mu je šlo tudi na kolesu. Prvo svojo dirko med elito je tako Nik končal na 13. mestu in je prišel do svojih prvih točk ! Donald, ki mu je posodil kolo in je bil močnejši na teku, pa je končal na 10. mestu.

Čudovit primer športnega fairplaya in prijateljstva. Kot je rekel Donald,

»pred in po dirki moramo biti športni prijatelji in si pomagati,«,

zato se je leto 2016 končalo odlično in upamo lahko, da bo takšen športni duh v ospredju v triatlonu tudi v 2107.«