Sedemintridesetletni trener Rok Bizjak (rojen v Novem mestu, trenutno pa živi v Škofji Loki) ima za seboj zanimivo športno pot od mladih nog, ko je plaval v Krškem, pa do študija na Fakulteti za šport, kjer se je navdušil za trening triatlona.

Kot poudarja, se trener uči vsak dan, tudi od svojih tekmovalcev, in načrtuje, da bo njegova pot v triatlonskih trenerskih vodah trajala še dolgo časa.

Rok, kje si spoznal triatlon?

»To je dolga zgodba. V vrhunskem športu sem dobesedno že od rojstva, saj sem se rodil v športno družino. Oče je bil plavalni trener in profesor športne vzgoje. Bil je moj vzor. V takem duhu sem živel in sem se potem tudi odločil za podobno življenjsko pot, saj sem profesor športne vzgoje.«

Si potem spoznal triatlon v srednji šoli?

»Jaz sem bil, tako kot oče, plavalec. V Krškem sem redno treniral plavanje. Potem sem šel na Fakulteto za šport, kjer sem študiral kondicijski trening. To se mi je zdel najbolj poglobljen študij. Poleg tega so me ti procesi v športnem treningu zelo zanimali. Tu je bilo možno pridobiti največ znanja. Na Fakulteti za šport sem se zelo navdušil nad področjem same moči treninga. Torej kako trenirati samo moč kot motorično sposobnost, jo razvijati in na podlagi tega napredovati v športu.«

Ali si kaj znanja pridobil tudi v tujini ?

»Veliko sem hodil tudi po Evropi, na seminarje v času študija in to na svoje stroške. Tako sem imel priložnost spoznati vrhunske in svetovno priznane strokovnjake iz področja moči, ki so predavali na teh konferencah. Na podlagi tega še danes mislim, da je moč res ena taka osnovna motorična sposobnost, ki za vsakega vzdržljivostnega športnika veliko pomeni. «

Kdaj si se pa začel ukvarjati s trenerskim delom ?

»Proti koncu študija sem iskal priložnostno delo. Takrat sem videl oglas za delo v triatlonskem klubu 3K šport pri Igorju Kogoju, da potrebujejo plavalnega trenerja. Tako sem začel delati pri njem, v nekaj letih tudi kot tekaški trener. Kasneje sem naredil še licenco za vaditelja triatlona in potem sem začel delati še v triatlonu.«

Kaj te najbolj privlači v triatlonu kot trenerja?

»Najbolj so mi všeč trenažni procesi, ki še niso znani in niso še toliko uveljavljeni. Triatlon je mlad šport in se še razvija. Ni nekih standardnih metod treniranja, kot so v drugih športih. Triatlon nima stoletno tradicijo, tako kot nekateri drug športi, zato imamo še veliko rezerve za razvoj. Nekako se sproti učimo.«

Glede na to, da si trener že 12-13 let, je prav gotovo velika razlika od takrat, ko si začel….

»Na začetku sem se učil od izkušenih trenerjev. Igor Kogoj mi je dal vpogled v svet triatlona in sem mu za to še danes hvaležen. Veliko se lahko opiraš na znanje, ki ga dobiš na Fakulteti za šport ampak ko prideš v prakso, pa moraš začeti preverjati, kaj je v redu in kaj ne.«

Si v klubi 3K šport imel kakšno skupino tekmovalcev? Si začel z otroki?

»Ne, imel sem večinoma odrasle, ampak nisem imel samostojne skupine.«

Po določenem času si se odločil, da boš naredil svoj klub Olimpija…

»Prišel je pravi čas.«

V tvojem klubu so člani bolj ali manj dolgoprogaši. Zakaj je Slovencem tako všeč to dolgoprogaštvo?

»Ne vem. Verjetno imamo radi težje preizkušnje, dokazovanja. Po eni strani vidim, da nekateri niso hitri, ampak so vzdržljivi. Vidim, da se izogibajo tem visoko intenzivnim naporom, kjer je potrebno prenašati zelo velike bolečine. Ko tekmujejo ali ko trenirajo, se počutijo zelo nelagodno ob teh občutkih. Zato gredo raje počasneje, ampak dlje.«

Ali zato, da postaneš dober trener, potrebuješ več tekmovalcev, od katerih se marsikaj naučiš, ali ne?

»Seveda, tekmovalec je neke vrste ogledalo. On ti predstavlja izziv in zaradi njega razmišljaš, poglabljaš svoje znanje, raziskuješ, analiziraš za nazaj, kaj si delal itd. Na podlagi tega rasteš kot trener in se razvijaš.«

Koliko tekmovalcev imate v klubu?

»Imamo deset rekreativnih tekmovalcev, ki potrebujejo trenerja.«

Kako gledaš na napredek Mojce Hafner v treh letih ? Sama je priznala, da je dobesedno začela plavati iz ničle in zelo napredovala v nekaj letih. Kako si ti videl njen napredek skozi trenerske oči?

»Najprej sem v njej videl potencial, ki ni bil potencial zgolj rekreativke, ampak že kar športnice. Že kot otrok je odraščala s športom in ve, kaj to je. Včasih stvari niso zelo neposredne. Po drugi strani pa nekoga vidiš, kako se postavi na štartu, pa že veš, da bo dober. Ona je pa netipična glede tega. Nekateri njeni odzivi na trenažne procese so bili boljši, kot pri večini in tako so šli njeni koraki zelo hitro naprej.«

Mojca je veliko hodila po tekmah v tujini. Kje ti vidiš to razliko med tujino in Slovenijo glede tekem?

»V tujini je večji trg, več ljudi tam živi in se na podlagi tega večji delež ljudi odloči za triatlon. Zanimivo bi bilo pogledati, kako je to videti prek celotne populacije posamezne države in bi videli, ali je primerljivo s Slovenijo ali ne. «

Slovenski tekmovalci so tujim zelo konkurenčni…

»Seveda so, in mislim, da ni večjih razlik. Uspeh tekmovalca ni toliko odvisen od nekih pogojev, torej da moraš iti trenirati nekam na toplo, če želiš uspeti. Naši športniki ne smejo podleči temu, da mislijo, da se da vse doseči na hitro. Ne smejo misliti, da če narediš nekaj treningov, da kar takoj pride rezultat. Za dobre rezultate je treba veliko garati. Treba se je umakniti nekam za daljše obdobje in samo trenirati, trenirati….

Čemu pripisuješ rast poularnosti triatlona v Sloveniji, saj ga trenira vedno več ljudi? Misliš, da so še možnosti za razvoj?

»Seveda, še je možnost. Pri stroki je še nekaj možnosti, čeprav smo nekateri že dokazali, da znamo narediti dobrega tekmovalca. V Sloveniji imamo par klubov, ki so res dobro organizirani, kot so Kamnik, Ribnica, Ajdovščina, Ljubljana… in takih klubov mora biti vedno več. Bistvo je, da imajo organizirano triatlon šolo za najmlajše, da imajo šole triatlona in da je široka baza otrok. Iz tega potem zrastejo športniki in množica rekreativnih triatloncev.«

Po tvojem mnenju je to recept za razvoj?

»Da. Pri nas imajo plavalni in atletski klubi že dolgo tradicijo in so zelo dobro organizirani, ker so že utečeni. Ko pridejo novi člani, takoj vedo kakšna je politika kluba, nihče ne uletava v klub s spremembami in idejami kot v triatlonu. To obdobje neke tranzicije v triatlonu je potrebno dati skozi, da se bo to ogrodje sestavilo, zabetoniralo in da bo potem večina klubov tako funkcionirala.«

Rok, si ti profesionalen trener triatlona?

»Da, in si tudi želim, da bi delal v triatlonu še dalj časa. «