Legenda slovenskega triatlona, 55-letna Nataša Nakrst (TK Ljubljana), je dokaz, da se s trdno voljo in samodisciplino lahko doseže praktično vse, kar si zaželiš.

Nataša, ki je svoj prvi triatlon opravila že leta 1987, je na tekmah v srednjem triatlonu še vedno zelo konkurenčna tudi mlajšim tekmicam. Kljub temu, da je mama in zaposlena na Gimnaziji Poljane, si vedno najde čas za triatlon. Triatlon je življenje, ki ga živi in v tem zelo uživa. Da ji gre odlično od rok, je dokazala pred kratkim, ko je na IRONMAN 70.3 WORLD Championship v mestu Chattanooga (Tennessee) v ZDA 2017 postala svetovna prvakinja v svoji kategoriji.

Nataša, kaj počnete, kadar se ne ukvarjate s triatlonom ?

»Jaz sem z dušo in telesom učiteljica športne vzgoje na gimnaziji Poljane. Ta poklic opravljam že 30 let in še vedno v tem uživam. Po izobrazbi sem tudi fizioterapevtka in sem pred leti delala tudi s težkimi invalidi. Ravno zaradi tega znam ceniti gibanje in vem, da je to privilegij in velika vrednota. To vrednoto želim tudi vcepiti ostalim ljudem.«

Vrniva se nazaj, na triatlon v osemdesetih letih, torej 30 let nazaj. Kdaj ste za triatlon sploh prvič slišala?

»Za triatlon sem slišala že prej ampak sem se takrat ukvarjala z drugimi športi. Najprej sem bila smučarka, potem sem igrala košarko, tudi nekaj časa v zvezni ligi. Nato sem zašla v tekaške vode in sem tekla gorske teke, večkrat sem bila državna prvakinja, tekla sem tudi maratone in tam imam dobre rezultate. Moj najboljši čas v maratonu je bil 3 ure in 2 minuti. Z maratoni so postopoma prišle tudi poškodbe. Tekla sem po dva maratona na leto in vsi so bili pod 3 urami in 10 minutami.«

Torej poškodbe vas niso obšle ?

»Ne. Poškodbe so bile vedno bolj pogoste. In ker sem za rekreativko dobro plavala in kolesarila in imela veliko stika z Italijo, kjer je triatlon že bil popularen, so me zvabili na prvo tekmo triatlona. To je bilo leta 1987 v Umagu. Takrat sem šla na tekmo še s tistim starim Rogovim kolesom, ki je imel šest prestav. Tisto prvo tekmo sem zmagala in ta šport me je enostavno navdušil.«

Zakaj ?

»Zdi se mi, da je triatlon od vseh vzdržljivostnih športov najbolj zdrav in vsebuje tri športe, ki so med sabo dosti različni in zdravi. Poleg tega lahko vedno nekaj počneš, ni treba, da miruješ. Recimo, če imaš težave z mišicami in sklepi, lahko plavaš, kolesariš. Celo sezono te ta šport spodbuja k gibanju in s tem ti da zdrav način življenja.«

Pred 30 leti ste naredila prvi triatlon. Stvari so se od takrat že zelo spremenile. Kakšna je razlika?

»Prvi triatlon je bil leta 1984 na Bledu, ampak takrat še nisem bila v teh vodah. Triatlonov sem se začela udeleževati kasneje, ko so bili organizirani v Braslovčah, v Kamniku, v Bohinju. To so bile prave vaške veselice, res pravi užitek. To je bilo druženje podobno mislečih ljudi. Prvi triatloni v Kamniku so bili taki, da smo najprej plavali, potem smo imeli golaž in kakšno pivo, potem smo šli s kolesom do Kamniške Bistrice in tam odtekli.«

Torej več ali manj zabavna, a naporna rekreacija ?

»Ja, ampak se po opravljenem triatlonu nismo razšli. Sledila je veselica s plesom, kjer je bilo tekmovanje v plesu. To je bilo druženje do poznih večernih ur. Takrat je bil triatlon veliko manj tekmovalen in veliko bolj družaben. Takrat se je veliko bolj pravih rekreativcev združevalo, tudi takih, ki so plavali zgolj žabico. Bilo je veliko bolj sproščeno in veliko bolj prijetno kot zdaj.«

Kdaj ste opazila, da postajajo triatlonski dogodki bolj tekmovalni ?

»Ko sem se vrnila v triatlon po porodu, tam nekje po petih letih, okoli leta 2000 na prve tekme, sem bila zelo presenečena. Takrat se je triatlon že spremenil, vsi so bili »našpičeni«, vsi so imeli že trenerje, opremo so imeli trikrat boljšo kot jaz. Tekmo so opravili, počakali razglasitev in odšli domov. Ni bilo več tiste lepote druženja, pogovarjanja. To pogrešam. Preveč je zašlo v tekmovalne vode, preveč zares vse jemljejo in je premalo pravih rekreativcev. Vse preveč je tistih, ki so začeli s triatlonom dokaj pozno in želijo vrhunske rezultate. Mislim, da se tu dela velika napaka.«

Zakaj tako mislite ?

»Mislim, da če prej nisi bil športnik, je potem po 40-letu težko začeti na polno trenirati in je to zelo agresivno do srca. Ljudje so veseli, če nabijejo pulz na 180, ampak to ni fino. Tudi veliko poškodb je prisotnih, ker pretiravajo. Predvsem pa zanemarjajo osnovne gimnastične vaje, raztezne in krepilne vaje. Priznam, da sem jih jaz tudi zanemarjala nekaj časa, ampak starejša kot sem, se mi zdi to vedno bolj pomembno.«

Torej priprava na tekmo, nato regeneracija.

»Jaz veliko sicer naredim v šoli, kjer telovadim z dekleti. Preden grem na trening, vedno naredim doma krepilne in raztezne vaje. Zvečer naredim spet vaje. To je del treninga, ki ga prej nikoli nisem imela. Vse mora biti, ne samo divjanje za rezultati in število intervalov, ki ti jih je napisal trener.«

Kako danes gledate na razvoj triatlona v Sloveniji in na mlade ljudi, ki se danes prebijajo v evropski vrh ? Mateja Šimic je bila na olimpijadi in vidimo, da se je napredek v Sloveniji zgodil.

»Mateja Šimic je bila moja dijakinja. Lahko rečem, da je ona prišla za mano in sem ji predala štafetno palico. Sva dobri kolegici, prijateljici in včasih greva tudi skupaj na kolo. Ona je tista, ki je v Sloveniji prebila led in prišla v tisti pravi, vrhunski triatlon. Govorimo o olimpiku, ker olimpik je olimpijska disciplina. Jaz sem njo videla že v 1-2 letniku, ko je prišla k meni. Jaz sem jo peljala na atletsko tekmovanje. Takrat je imela 10 kilogramov več kot sedaj in je že takrat pretekla vse atletinje. Zelo dobro je bilo tudi to, da je bila plavalka.«

Zakaj ?

»Ko sem jaz leta 1995 naredila zadnje vrhunske rezultate v dolgem triatlonu, je prišlo novo pravilo, da je bila dovoljena vožnja v zavetrju. Jaz sem običajno prišla iz plavanja bolj zadaj in sem potem na kolesu dohitela skoraj vse ter tudi na teku naredila rezultat. Potem se je zelo spremenilo. V Matejo sem polagala vse upe, da bo naredila veliko v svoji karieri.«

Mislim, da se sploh ne zavedamo uspeha Mateje Šimic.

»Res ne, ampak jaz se zavedam. Jaz znam to ceniti. Saj je res, tu je veliko perspektivnih tekmovalcev, ki so zares dobri ampak bodo potrebovali še zelo veliko, da bodo prišli na nivo Mateje Šimic. Mateja je bila ena celota. Midve z Matejo sva si zelo podobni glede višine in kar se tiče srca, pljuč. Obe sva »mašini«, ampak Mateja je bila tako močna, da je lahko šla naprej tudi v glavi, medtem ko jaz nisem mogla. Jaz nisem v tem smislu tako agresiven človek, da bi lahko uspela in dosegla oziroma si izborila določene stvari na TZS.«

Mateji se je moralo kar nekaj zadev poklopiti. Prišla je v primerno okolje, kajne ?

»Mateja je menjala veliko trenerjev. Ko je prišla do Francesca in do primernega kluba, je dobila okolje, da je lahko svoje potenciale, v katere sem jaz vedno verjela, izživela. V njo nekateri niso verjeli, ker ni že od začetka dosegala uspehov. Jaz pa sem že takrat rekla: »Mateja je naša edina, ki bo prišla do olimpijade.«

Res ? Kdaj ste to napovedala ?

»To sem povedala pred 22 leti. Konkurenca je danes v triatlonu  desetkrat večja, kot je bila pred desetimi leti. Ko smo mi začeli, smo bili začetniki in smo izhajali iz drugih športov. Če si bil stroj, si lahko uspel. Danes pa otroci že izhajajo iz šole triatlona in je tak krog veliko močnejši, zato se je zelo težko prebiti. To vidimo predvsem, ko naši mladi hodijo v tujino na tekmo in se opazi, da se je težje prebiti v sam vrh.«

Imamo izvrstne tekmovalce v dolgem triatlonu, kot so Denis Šketako, David Pleše, Jaroslav Kovačič itd. Čemu to pripisujete ?

»To pa je že druga zadeva. To so starejši fantje, ki imajo za seboj kilometrino. Veliko je na psihi. V velikem triatlonu je konkurenca najbrž manjša kot v olimpiku, ker ga manj ljudi tekmuje. V dolgi triatlon si šel največkrat takrat, ko si videl, da nisi dovolj konkurenčen v olimpiku. Letos v Ameriki je bil vmes olimpijski zmagovalec v olimpiku. Jaz pravim, da tisti, ki je odličen v olimpik triatlonu, je odličen tudi naprej v drugih disciplinah, če to gradi.«

Kako vam uspeva, da ste še vedno odlična v srednjem triatlonu. To je veliko odrekanja, imate službo, otroke. Koliko treningov na teden imate?

»Odkar imam otroke tekmujem samo v pol ironmanu. Ko sem bila sama, sem tekmovala v ironmanu in to zahteva res veliko odrekanja, če hočeš doseči dober rezultat. Takrat nisem imela družine, bila sem sama, imela sem službo, ki je bila drugačna kot danes.«

Kateri je vaš najboljši rezultat ?

»Moj najboljši čas 70,3 ironmana (Florida 2007) je 4:37:20 – plavanje 30:39, kolo 2:24, tek 1:35:05, bila je povsem ravninska proga.«

Kako vam danes uspe vse skupaj organizirati, da vam ostane čas za kakovosten trening?

»Za pol ironman trening je tako, da če se ga lotiš z neko zdravo razumsko mero, sploh ni tako naporno. Ni treba veliko več trenirati, kot za olimpik. Jaz to splošno kondicijo vzdržujem že samo s svojim poklicem. Jaz veliko delam z dekleti, s kolesom se vsak dan pripeljem v službo iz Šentvida, včasih tudi dvakrat. Tako vzdržujem tisto splošno kondicijo. Ni problem usklajevati vse skupaj. Plavam in tečem 3-4 tedensko. Triatlon je moj način življenja in v njem res uživam.«

Torej je to res način življenja – naporno trenirate, a uživate…

»Moram povedati, da odkar sem se vrnila v triatlon pred desetimi leti, ko sem prišla v te dolge discipline, res uživam. Prej je bilo drugače, ker sem morala dosegati dobre rezultate, tekmovala sem v elitni konkurenci, imela sem sponzorje in je bila to zame psihična obremenitev. Takrat je bilo treba trenirati 15-20 ur tedensko, včasih tudi do 25 ur. Zdaj imam tedensko 10 ur treninga, med počitnicami pa tudi dosti treniram.«

Kakšen je vaš nasvet oziroma bolj pogled na vse tiste, ki se rekreativno ukvarjajo s triatlonom ?

»Šport naj bo sprostitev, veselje, užitek. Treniranje naj bo čas za sproščeno druženje s športnimi prijatelji in včasih, ko treniramo sami, tudi meditacija in umirjena debata s samim seboj. Tekmovanja naj bodo priložnost za prijeten izlet in morda celo potovanje z družino ali prijatelji. Ne dovolimo, da nam previsoko zastavljeni cilji in prenaporni treningi to odvzamejo.«

Kako komentirate svoj zadnji podvig na 70.3. Ironman v ZDA, ko ste postala svetovna prvakinja v svoji kategoriji ?

»Prvenstvo je bilo prvič v zgodovini Ironmana organizirano v 2 delih: ženske smo imele tekmo v soboto, 9.9.2017, moški pa v nedeljo 10.9.2017. Štartali smo po starostnih skupinah (v moji je bilo 118 žensk), pa še znotraj teh smo imeli swimming roll starte. To pomeni, da smo se na startno linijo postavile glede na predvidene čase plavanja: vsakih 8 sekund nas je 6 skočilo v vodo. To se je izkazalo za zelo humano, saj ni bilo nobenega prerivanja in pretepanja, čisti plavalni užitek.«

Kako je izgledalo vse skupaj na tekmi ?

»Plavanje je potekalo v mogočni reki Tennessee ; 1100m proti toku in 800m s tokom. Voda je sicer imela 27 stopinj in po pravilih ne bi smeli plavati v neoprenu. Ker pa so organizatorji na 3 uradnih treningih ugotovili, da dokaj močan tok reke povzroča nekaterim starejšim in bolj šibkim tekmovalcem resne probleme, so v zadnjih treh dneh temperaturo vode nižali, tako da so na dan tekme izmerili točno 24,9 stopinj in so neopren dovolili. Zelo sem bila zadovoljna s svojim končnim časom, ki je bil 5 ur in 7 minut. Proga je bila zelo razgibana in zelo težka.«

Kakšne čase pa ste dosegla na posamičnih razdaljah ?

»Moji časi: plavanje 33:10 (6.čas), kolo 2:48:20 (daleč najboljši čas, ki je prinesel odločilno prednost), tek:1:46:32 (3.čas). Zmagala sem, ker sem bila v vseh treh disciplinah med najboljšimi in mi je bila hribovita in tehnično zahtevna proga pisana na kožo. Moja prednost pred drugo je bila 10 minut.«

Kakšni so plani za naprej?

»Neposredno sem se kvalificirala na SP v južni Afriki prihodnje leto, kamor smo se kvalificirali vsi zmagovalci. To bo 1.9.2018. Nisem se še odločila, če bom šla, ker za tako odločitev potrebuješ kakšen mesec počitka.«