Petintridesetletni Kamničan Aleš Sušnik je že od malih nog zapisan športu. Po svoje to niti ni čudno, saj je Kamnik majhno mestece, a z veliko športnimi navdušenci, rekreativci in tudi vrhunskimi športniki.
Danes je Aleš Sušnik eden izmed glavnih trenerjev v TK Trisport Exoterm, ki ima že več kot 20-letno tradicijo delovanja.
Aleš, kdaj si slišal za triatlon in kako si ga sploh spoznal?
»Triatlon sem spoznal pred 13 leti, ko sem začel hoditi na Fakulteto za šport in sem dobil ponudbo od TK Trisport, da bi pomagal v klubu. Takrat so bili to moji začetki ne kot tekmovalca, ampak kot trenerja.«
Kot otrok nisi bil nikoli tekmovalec v triatlonu?
»Kot otrok sem bil športnik, ampak sem bil usmerjen v atletiko. Bil sem šprinter na 60 m, 100 m, 200 m. To je čisto nasprotje triatlona.«
Zakaj?
»Gre za šprinterske discipline, kratke razdalje pa niso za triatlon. V triatlonu so daljše razdalje in tam moraš dalj časa teči.«
Ko si šel na Fakulteto za šport, si že vedel, kaj želiš?
»Moja srednja šola je bila elektro šola in nisem imel neke vizije, kaj bi šel naprej študirati. Potem se je odprla možnost trenerskega študija oziroma možnost, da greš lahko tudi s poklicno šolo na Fakulteto za šport. Takrat sem to zagrabil. Vedel sem, da želim delati v športu in tako sem prišel do tega.«
Kasneje si dobil ponudbo iz TK Trisport. Kakšna ponudba je bila, za trening otrok ali kako ?
»Takrat se je v Kamniku začela šola triatlona in so potrebovali nove trenerje. Nekaj časa sem bil pomočnik trenerja pri mlajših, naslednje leto pa sem počasi začel prevzemati svojo skupino. Potem pa se je nadaljevalo tako, da sem pomagal že v skupini, kjer so bili mladinci. Tam sem se učil in po dveh letih sem naredil vaditeljski tečaj.«
Katero stopnjo za trenerja imaš potem narejeno?
»Narejeno imam Level 1.«
Kakšna je tvoja današnja pozicija v Kamniku? Si glavni trener?
»Sem trener kadetov. Imam skupino kadetov od 11 do 14 let, mladince pa potem prevzameta Miro Kregar in Klemen Laurenčak.«
Delaš z otroci. Verjetno si delal v preteklosti tudi z Matevžem in z ostalimi ?
»Res je. Delal sem z Matevžem, s Tjašo, tudi Mark Mandič je bil pri meni, ki je zdaj v TK Utrip. Pri meni so bili tudi Jan Škrjanc, Domen Obreza… skratka, vse dobro poznam in so zelo predani športu.«
Se je že takrat pri 11-12 letih pri njih videlo, da so talenti za triatlon?
»Da, že takrat se je to videlo, saj so po rezultatih čisto izstopali.«
Otroci se več ali manj igrajo, ampak nekateri pa že takrat očitno izstopajo…
»V teh starostih kategorijah že začnejo trenirati. Nimamo sicer kakšnih težkih treningov, ampak se že pokažejo razlike. Na teku se takoj opazi, kateri so hitrejši. Na plavanju se vidi, kateri so bolj plovni in kdo ima občutek za vodo. Danes lahko rečem, da če pogledam nazaj, se je že takrat marsikaj vedelo. Sicer tega takrat nisem vedel, ker so tu še druge stvari, ki na to vplivajo. In sicer predvsem to, koliko je otrok pripravljen trenirati in koliko je pripravljen vložiti vase.«
V Kamniku se dogaja nekaj zanimivega. Največji talenti in zelo dobri tekmovalci prihajajo od tam. Čemu to pripisuješ?
»Jaz to pripisujem predvsem veliki bazi. Imamo šolo triatlona, kjer imamo približno 60 otrok vsako leto. To je velika baza in iz take baze lahko vedno izluščiš nekaj dobrih tekmovalcev.«
Si hodil tudi v tujino kot trener?
»Zelo malo. Predvsem je šlo za Avstrijo in Hrvaško.«
Avstrijo se da že primerjati s Slovenijo. Kje si videl razliko glede na organizacijo tekem?
»Mislim, da ni prevelike razlike. Je razlika v organizaciji med večjimi in manjšimi tekmami. Novi organizatorji imajo malo več težav, ker nimajo toliko sredstev. Vendar se vidi, da se zelo trudijo. Vsako leto je bolje in vedno bolj smo konkurenčni.«
Vedno se pogovarjamo o tem, da imamo kadete in mladince zelo konkurenčne na evropskem nivoju. Ob prehodu v člansko kategorijo pa se kar ustavi. Zakaj je to tako?
»Če bi primerjal z drugimi državami, se ustavlja recimo tudi pri Avstrijcih, ki imajo več tekmovalcev. Ampak tudi tam se poznajo podobne zadeve kot pri nas. Imamo recimo stalno bazo, ko imamo 60 otrok in jih na koncu ostane samo nekaj dobrih. Isto je pri Avstrijcih. Oni imajo veliko večjo bazo in tudi velikim večjim narodom ne gre, ko pridejo mladinci med člane. Eni se za prihodnost v triatlonu ne odločijo, eni preprosto prenehajo s športom. Veliko je dejavnikov.«
Zakaj misliš, da je triatlon vedno bolj popularen v Sloveniji?
»Vedno bolje se dela, to zagotovo drži. Meni je to zelo lep šport, kjer imaš tri discipline v enem. Nikoli ti ni dolgčas. Včeraj si plaval, danes tečeš, jutri kolesariš. Vedno je ena sprememba in ni tiste monotonosti. Res pa je, da je sploh za otroke to malo bolj težko. Otroške kategorije so po skupinah malo bolj prilagojene in imajo malo manj treningov. Ampak vseeno je to tako, da enkrat plavajo, drugič so v telovadnici in to je tista raznolikost, ki je potrebna, da se otroci ne naveličajo.«
V zadnjih 10 letih je triatlon v Sloveniji naredil velik napredek. Misliš, da je še prostor za napredek za naslednjih 10 let?
»Seveda. Recimo v Kamniku imamo dve triatlonske šole. Verjamem pa, da so kraji, ki pa tega nimajo. Imajo bazene in pravo okolje, ampak nimajo triatlonskega kluba, ki bi triatlon pripeljal v tisti kraj. Dober primer je Logatec, kjer je začel delovati TK Logatec in so poskrbeli, da triatlon prihaja v nove kraje, torej da ga ljudje spoznavajo in tako se šport lahko razvija. Na tak način bi se marsikje lahko triatlon še razvil.«
Se strinjam. Tekačev je veliko, plavalcev in kolesarjev tudi. Saj vsi tudi ne moremo biti nogometaši, kajne? Triatlon vsebuje tri športe, ki so zdravi.
»Res je, to so trije zdravi športi.«
Kako gledaš na vrhunski triatlon pri nas? OI se bližajo, ali imamo kaj možnosti? Kvalifikacije bodo že maja drugo leto. Imamo moške in ženske kandidate….
»Mislim, da so slovenski kandidati zelo dobri. Res je, da so tu prisotni še drugi dejavniki, ki lahko marsikaj spremenijo. To so recimo poškodbe.«
Boš ostal v triatlonu, se še vidiš v tem? Razmišljaš morda o poti profesionalnega trenerja?
»V triatlonu sem že 13 let in bom v tem ostal, saj se vidim v tem športu. Želja vsakega trenerja je, da bi imel vrhunskega športnika. Glede profesionalizma ne vem, odločitev še ni padla. Je pa res, da če si profesionalen trener, to prinese s seboj veliko drugih stvari. Predvsem so prisotna odrekanja.«