Bled, 7. julij 2016

Najboljši slovenski triatlonec, 32-letni Velenjčan David Pleše, še naprej piše uspešno osebno zgodbo: naporno trenira, tekmuje  na Ironmanih in nabira točke za udeležbo na svetovnem prvenstvu na Hawaiih jeseni letos.

Da David deluje v pravi smeri, potrjuje lanska prva slovenska zmaga v seriji Ironman, ki jo je s časom 8 ur in 2 minute dosegel v Barceloni.

»Prav gotovo je bila to ena izmed prelomnic v moji karieri. Sicer sem že prej dosegel nekaj pomembnih rezultatov, saj sem bil recimo tretji v Celovcu, drugi mesti pa sem dosegel v Švici in na Švedskem. Kot vsak športnik pa sem si želel zmage, zato mi bo Barcelona ostala v lepem spominu. In je potrdila mojo pravo smer v razvoju, ter seveda, kar je najpomembnejše – da trdi treningi in odrekanja niso bila zaman,«

pojasnjuje David.

Rezultati potrjujejo, da si na pravi poti, saj so vsako leto boljši, kajne ?

»No, boljši rezultati predvsem poplačajo ves znoj in trud, ki ga vlagam. Predvsem pa je pomembno, da napredujem. Do sedaj še nisem imel sezone, ki bi bila slabša od prejšnje. Vsako leto želim biti boljši, in to mi za zdaj uspeva.«

Zanimivo je, da si postal širši javnosti znan šele pred leti, ko si na prestižni tekmi v Celovcu prvič na Ironmanu stopil na stopničke…

»To drži, saj sem pred tem vrsto tekmoval na ITU tekmah v olimpik triatlonu, in tudi trdo treniral, pa to širši javnosti ni bilo zanimivo. Ko sem prvič nastopil na Ironmanu, sem bil presenečen: pa ne nad mojimi rezultati, saj sem bil kmalu konkurenčen najboljšim, ampak nad evforijo, ki vlada okrog Ironmana. Gre za povsem drugo tekmo, kot da bi recimo združil dva športa, kot sta dvoranski in klasični nogomet. Kmalu sem ugotovil, da mi najdaljša razdalja triatlona zelo ustreza, precej bolj kot krajši triatloni.«

Najmočnejši si na kolesu. To še drži ?

»Na kolesu in teku, plavanje pa…. Meni je pomembno, da pridem iz vode v stiku s prvo skupino, potem je super. Ironman se ne zmaga na plavanju, res pa je, da se v vodi vidi tvoja pripravljenost. Če le-ta ni dobra, tudi na kolesu in teku ne dosežeš preboja. Gre za aeroben šport, to ni tek na 100 m. Zelo dobro čutim, kdaj sem dober, in takrat mi je še posebej užitek tekmovati.«

Mnogi menijo, da si triatlonski samouk, čeprav trenerja imaš, kajne ?

»Rekreativno sem sem s triatlonom začel ukvarjati 10 let nazaj v TK Ljubljana, v sezoni 2005/2006, kjer sem treniral na podlagi napisanih programov, vsak pa si je treninge sproti prilagajal. Nato mi je kolega predlagal, naj pokličem Uroša Velepca, ki se spozna na sisteme treninga aerobnih športov. To je bil zadetek v polno, saj je Velepec bivši uspešni triatlonec in biatlonec, zaslužen je tudi za vzpon Jakova Faka. Uroš je danes trener ženske triatlonske reprezentance v Ukrajini, tako da se še vedno vidiva prek Skypa. Danes si treninge pišem sam, saj se najbolje poznam in vem, kaj mi odgovarja in kaj ne. Veliko mi pomaga tudi sodelovanje z Red Bullom in njihovim Diagnostičnim centrom iz Salzburga, kjer imajo trenerja, ki je veliko pripomogel, da je Kate Allen leta 2004 postala olimpijska prvakinja v Atenah.«

Omenil si Red Bull. Se je tvoja zgodba z njimi začela pred dvema letoma, ko si zmagal na teku Wings For Life World Run?

»Ne, z Red Bullom sem se o sodelovanju pogovarjal že nekje pol leta pred tekmo. Udeležba na teku pa je bila pravzaprav odločitev v trenutku. Tisti dan sem razmišljal o dveh možnostih treninga: ali naj grem v Kranj na menjavo kolo-tek ali naj naredim dolgi tek. Zadnji hip sem se odločil za dolgi tek, se prijavil, potem pa sem moral kupiti še tekaške hlače, saj jih nisem imel s sabo. Tekmo sem zmagal, ampak to še ni pomenilo vstopa v Red Bull. Za njih je pomembna celostna podoba varovanca. Imeti moraš sicer dobre rezultate, ampak obenem moraš biti osebnost, ki odgovarja njihovemu sistemu.«

Ironman v Sloveniji ni še toliko priznan šport, zato si moral za svoj preboj in sponzorje poskrbeti sam. Kdo so tvoji pokrovitelji, ki te podpirajo zadnja leta?

»V Sloveniji so to Garmin, Pošta Slovenije, Adidas, Red Bull. V tujini pa imam sponzorja v Bahrainu, to je Bahrainski princ, njegova visokost Nasser bin Hamad Al Kalifa. Potem so kot sponzorji prisotna še mala podjetja, ampak jih je toliko, da ne bi rad koga pozabil pri naštevanju.«

Si član Bahrainskega kluba. Povej mi kaj več o tem.

»Sem član Bahrain Endurance 13. V ekipi nas je 13, 4 punce in 9 fantov. Zamisel njegove visokosti je bila, da bi ustanovil ekipo triatloncev, ki bi zmagala povsod, kamorkoli bi prišla. Tako je v ekipo privabil najboljše triatlonce na svetu in v čast mi je, da sem eden izmed njih. Imamo svetovnega prvaka, Nemca Jana Frodena in svetovno prvakinjo, Švicarko Danielo Ryf.«

Kaj ti to pomeni? Rekel si, da je tebi to v čast in da je to veliko priznanje slovenskemu triatlonu. Tudi treniraš tam?

»Da, tam lahko tudi treniram. Vsak si lahko sam organizira lokacijo svojih treningov, ker imamo vsi svoje življenje. Tako imam možnost trenirati v Bahrainu čez zimo, kjer so odlični pogoji, saj imam na razpolago 50 m bazen in temperature zraka okrog 25 stopinj, ne manjka pa tudi sonca.«

Imate kdaj tudi skupne treninge z ostalimi triatlonci v ekipi?

»Dobimo se na kakšnih trening kampih ali pa v času okrog tekme v Bahrainu, ki poteka od 4. do 5. decembra. En teden pred in po tekmi smo večinoma vsi tam .«

Bil si na mnogo tekmah Ironmana. Mogoče veš natančno število?

»Leta 2012 sem šel na dve tekmi, potem so sledile ostale. Če pod vsemi potegnem črto, sem do sedaj naredil od 12 do 15 tekem Ironmana.«

Ima Ironman status kraljevega športa v tujini?

»To je zelo spoštljiva panoga triatlona, ki za sabo potegne medije, veliko je tudi gledalcev, ki to spremljajo. Je preprosto blagovna znamka.«

Pojdiva še malo v Celovec. Kaj se je s teboj zgodilo tam?

»V Celovcu sem bil solidno pripravljen, in to je bila moja druga stopnička proti cilju – nastopu na Hawaiih. Plavanje je potekalo  v redu, potem pa se je na kolesu nesrečno zalomilo. S tekmovalcem iz Avstrije sva se neprestalno izmenjavala v vodstvu na kolesu. V nekem trenutku je Avstrijec v ovinku pritisnil na zavoro in ker sem bil sam še v predpoziciji, sem moral prijeti še za ročke ter zavoro in preden sem to storil, sem bil že ob njemu. Sodnik je to takoj označil za drafting, ampak to je bilo daleč od draftinga. Tisti trenutek sem mislil, da se je zame tekma končala. Pet minut sem vozil ob sodniku in ga spraševal, zakaj mi je dal tak karton, zakaj je bilo tega treba, če ni bilo nobenega zavetrja. Seveda sodnik ni nič odreagiral. To te enostavno vrže iz tira in težko se je potem zbrati. Potem sem se moral ustaviti in odslužiti svojo kazen v penalty boxu. Po petih minutah mi je sodnik dovolil nadaljevanje. Tako sem izgubil na času in podrl se mi je cel ritem. Tako sem prišel v menjalni prostor deset minut za prvim tekmovalcem, namesto da bi prišel po petih minutah, tako kot  Avstrijec, s katerim sva bila skupaj na kolesu. Če bi bilo vse po planu, bi se boril za zmago, tako sem se pa ne preveč motiviran boril naprej. Nikoli ne odstopim, ampak grem vedno do konca. Na koncu sem osvojil peto mesto in sem si rekel: Dobro je, na Hawaih si. Drugi dan sem videl, da me ni več med rezultati in potem so mi povedali, da naj bi v menjalnem prostoru odslužil premalo časa kazni. Oni trdijo svoje, jaz svoje. To je beseda proti besedi in sploh me niso želeli poslušati. Rekli so, da se lahko pritožim na Avstrijsko triatlonsko zvezo, da bodo zasedali in obravnavali moj primer, kar sem tudi storil. Odgovor bi moral dobiti po enem tednu ampak danes je od tega že en mesec, odgovora pa še vedno ni in mislim, da ga tudi ne bom dobil.«

David, v glasu je čutiti veliko grenkobe, kar je razumljivo, saj se ti je to zgodilo ravno v Celovcu, kjer si bil pred leti tudi član njihovega kluba….

»Žalostno je, da štiri mesece mojih priprav na to tekmo in vsa pretekla leta treningov lahko spremeni en človek, en amater. Moramo vedeti, da v Celovcu ne gre za sodnike, ki bi bili profesionalni sodniki, ampak so prostovoljci. En človek ti lahko v hipu vse podre, pa na to ne moreš nič vplivati. Ni prijetno in težko se je to spomniti za nazaj. Ta poraz je pomenil, da potrebujem dodatne točke za Hawaie in tako sem se že  dva dni za tem prijavil za Ironman Zürich. Tja grem v četrtek, v nedeljo je tekma. Od Celovca je minil en mesec, tako da bomo videli, kaj bo na tej tekmi. Cilj mi je, da pridem med prvih pet.«

Če ti v nedeljo uspe, so Hawaii zagotovljeni?

»Tako je, če mi uspe, bom 8. oktobra tekmoval na Hawaiih. To je prvi krog, ki poteka do konca julija in se uvrsti prvih 35 tekmovalcev, drugi krog pa je do konca avgusta, ko se uvrsti še 15 tekmovalcev.«

Kako je s tvojimi letošnjimi rezultati, ki se štejejo za Hawaie?

»Za rezultate se štejejo vse uvrstitve od lanskega 1.9., pa do Hawaiev. Meni štejejo v ta seštevek točke iz Barcelone, kjer sem zmagal. Potem je tu še Bahrainsko prvenstvo  Middle East Championship Bahrain, kjer je bila polovička in da dvojno število točk zaradi prvenstva. Tam sem bil četrti in sem dobil veliko točk. Potem sem bil na 17. mestu v Južni Afriki, kjer se mi je malo zalomilo in sem imel težave s samim nastopom. V avstrijskem St. Poltnu sem bil na 7. mestu, potem je sledil nesrečni Celovec.«

Kaj ti pomeni svetovno prvenstvo na Hawaiih?

»Na Hawaii pridejo res najboljši na svetu. Danes, ob tako močni konkurenci, je to res neverjeten dosežek, saj potrebuješ res vrhunske rezultate, da se uvrstiš.«

Kako nadzoruješ svojo prehrano? Stoji za tako ekipa strokovnjakov ali za to skrbiš sam?

»Od leta 2005, ko sem se začel ukvarjati s triatlonom, sem si nabral veliko izkušenj in znanja na področju prehrane. Treba je opazovati sebe in poslušati svoje telo, da vidiš kaj ti odgovarja in kaj ne.«

Krožijo govorice, da si si lani na Hawaiih izbral napačne gele. Je to res ali je bila morda težava kje drugje?

»Težko je to  potrditi. V enem trenutku sem to mislil in sem rekel novinarjem, v drugem trenutku začneš razmišljati, ali je bil vzrok kje drugje. Možnosti je veliko. Mogoče je bil moj začetni tempo prehiter in se mi je vse podrlo, mogoče sem spil premalo ali preveč vode, mogoče je kriva vročina. Obstaja teorija, da te treningi na Hawaiih zelo izčrpajo in da je zato zelo potrebno paziti na zadnje obdobje treningov. Hawaii so zelo požrešni za elektrolite in minerale, ki jih tam telo izgubi in potem jih pred tekmo ne moreš več nadoknaditi. Na tekmi je potem še toliko slabše, če se ti že pred tekmo podira ravnovesje elektrolitov v telesu. Saj pravim, izkušnje naredijo svoje in po vsaki si pametnejši. Takrat sem bil prepričan, da so bili krivi geli, danes bi mogoče rekel, da je bilo kaj drugega.«

Triatlon je zelo lep in eden najhitrejših rastočih športov na svetu. Kot uspešen športnik si vzor veliko mladim.  Kaj bi svetoval vsem tistim, ki šele vstopajo v triatlon ?

»Leta 2004 sem gledal OI v Grčiji, in slišal najavo novinarja, da bo čez 14 dni na Bledu potekal olimpik triatlon. Prijavil sem se in sem  šel kar tekmovat. Triatlon moraš imeti rad, mora ti biti zanimiv šport. Plavanje, kolo in tek so itak discipline, ki nas spremljajo že od malega. Vesel sem, da sem spoznal ta šport in se v njem našel, ker mi je res pisan na kožo. Mladim svetujem, naj ga začno trenirati počasi, skozi igro, da se ga ne bodo kasneje naveličali. Ni treba, da so začetki že takoj tekmovalne narave, to se lahko pokaže kasneje, saj lahko v nasprotnem primeru pri otrocih pride do nasičenosti.«

Ti si začel s triatlonom pri 20-ih letih, danes si star 32 let. Za tabo je veliko tekmovanj in rezultatov. Kateri so tvoji najboljši časi na razdalji Ironman ?

»Najboljši tek sem dosegel lani v Barceloni, s časom 2:43. Najboljše sem vozil kolo, ko sem tretjič nastopil na Ironmanu v Celovcu, kjer sem dosegel čas 8:02 in od tega bil na kolesu 4:20.«

David, kje so tvoji limiti v glavi, če sploh so?

»Grem iz sezone v sezono in vsako leto sem boljši. Zdaj imam manj poškodb in mogoče tudi manj treniram, kot včasih. Včasih sem se bolj obremenjeval z urami treningov, da bom boljši, če bom več treniral. Zdaj bolj gledam na to, kaj sem naredil in koliko intenzivno sem to naredil. Intenzivnost in ure pač ne gredo skupaj. Če je trening manj intenziven, lahko treniraš dalj časa. Ko pa prideš enkrat v tekmovalno obdobje, se pa nimaš več kaj obremenjevati z urami. Z leti sem se naučil bolj poslušati svoje telo. Če ne gre, pač preprosto prilagodim trening. Včasih je pa bilo v glavi, da ne treniram dovolj trdo, da mora telo boleti. To danes ni več tako. To je stara šola, ki jo je treba pozabiti. Danes je potrebno trenirati funkcionalno. Točno se ve, da z optimalnim telesom skozi ves čas dosegaš najboljše rezultate, oziroma lahko napreduješ. Če je tvoje telo v fazi, ko se ti podre hormonska slika, se boš moral najprej ven iz tega izkopati. Tu ne gre za nobene ekstreme v prehrani, v hujšanju ali kaj podobnega.«

Rekla sva, da si vzor mnogim športnikom. Kaj pa David Pleše? Ima on vzornika?

»Meni so vzor vsi uspešni in pošteni ljudje. Jaz dam vedno za primer mojo mamo, ki je zrasla iz nič in je držala pokonci vso družino ter meni in bratu omogočila takšno življenje, kot ga imava. Ob vsem tem je imela še zdravstvene težave, vendar nikoli ni tarnala in klonila.  Tega sem se tudi jaz naučil. Ne tarnaš, ampak greš in delaš dalje. Zdaj imam tudi jaz družino in bi jim rad omogočil vsaj to, kar je bilo meni. Da si zdrav, je še vedno največje bogastvo.«