Ljubljana, 13. marec 2017
Najuspešnejša slovenska triatlonka vseh časov, 37-letna Ljubljančanka Mateja Šimic, išče nove izzive v svoji karieri. Po dveh stresnih kvalifikacijskih obdobjih ter po dveh uspešnih nastopih na OI v Londonu in v Riu se je sedaj prvič znašla v situaciji, ko se je lahko, kot pravi sama, bolj umirjeno pripravljala na novo sezono.
Kako se počutiš prvič po šestih ali sedmih letih, ko se ne pripravljaš na cikel kvalifikacij za Olimpijske igre ?
“ Po pravici povedano se počutim čudno. Ni več nobenega stresa v smislu nabiranja kvalifikacijskih točk in zimskih priprav v toplejših krajih zaradi zgodnje tekmovalne sezone. Zadnja leta je namreč moja tekmovalna sezona trajala od začetka marca do konca oktobra ali celo do novembra. Pred mano za zdaj ni tako velikega izziva, ki bi se mu lahko posvetila tako zavzeto kot zadnjih šest let. Po drugi strani sedaj veliko več časa preživim s svojim sinom Lukom, kar naju zelo osrečuje.”
Kako so potekale priprave na sezono ?
“Po Riu je prišlo obdobje, ko sem bila brez energije in brez nekih tekmovalnih ambicij. Zato sem si vzela malce daljši premor, ko sem samo ohranjala kondicijo. Po novem letu sem začela resneje trenirati, v teh lepih spomladanskih dneh pa se že bolj zavzeto pripravljam na nove tekmovalne izzive. Veselim se letošnje triatlonske sezone, kjer bom skušala čim več uživati.”
Kje si bila in kakšen je bil tempo treninga ?
“V letošnji sezoni sem se odločila, da bom trenirala čim več doma v Sloveniji. Božično-novoletne praznike sem preživela na slovenski obali, tja sem se redno vračala na enodnevne kolesarske treninge tudi kasneje v januarju in februarju. Februarja sem 10 dni preživela v Pescari v Italiji, kjer sem trenirala z mojo novo italijansko ekipo, The Hurricane Team. V primerjavi s prejšnjimi sezonami sem s pripravami dva meseca v ”zamudi”, vendar bom za pomembna tekmovanja kot vedno optimalno pripravljena.”
Imaš status vrhunskega športnika in zaposlitev v SV, kar ti verjetno olajša vse skupaj, kajne ?
“Olimpijske kvalifikacije za London sem opravila brez neke socialne varnosti, medtem ko je bilo za Rio ravno nasprotno. Zaposlila sem se v Športni enoti SV, prejemala sem štipendijo Mednarodnega Olimpijskega komiteja, imela sem celotno podporo s strani TZS-ja in OKS-a. Ravno zaradi te socialne in finančne podpore sem se lahko zadnja tri leta osredotočila samo na treninge in tekmovanja, brez nepotrebnih skrbi o življenjski eksistenci.”
Razmišljaš že kaj o bližnji prihodnosti ?
“Prejšnji teden sem dopolnila 37 let, poleg tega mi začenja telo počasi sporočati, da ima dovolj vsakodnevnih ekstremnih naporov. Zato sem se tudi odločila, da niti ne poskusim s pripravami na Tokio 2020. Letos se bom osredotočila na posamezne tekmovalne izzive, predvsem pa želim uživati v triatlonu. Seveda pa gledam tudi za možnost nove poklicne poti, povezane z mojim dokončanim študijem biokemije. Vedno bolj me vleče nazaj v znanost in raziskovanje, zato upam, da se bo kmalu pokazala kakšna možnost zaposlitve.”
Kakšni so načrti za letošnjo sezono ?
“V prvem delu sezone bo moj največji izziv Evropsko prvenstvo v Avstriji. Do sedaj so bila vsa evropska članska prvenstva zame kot zakleta – vse slabo se mi je vedno zgodilo ravno na tekmovanju tega ranga (dva odstopa zaradi dehidracije in slabega počutja, tehnični problem na kolesu, napačna taktika, padec na kolesu…). Zato verjamem, da je čas, da se mi vsi pretekli minusi počasi združijo v en velik plus in da končno naredim odličen rezultat tudi na EP.”
Kdaj bodo prve tekme ?
»Že ta teden bom nastopila na Italijanskem prvenstvu v duatlonu za štafete v mestu Riccione. Ta tekma sicer ni bila na mojem koledarju, vendar bom nadomestilo poškodovano tekmovalko. Uradno bom začela sezono 23.4. v Sapriju, ko bo na vrsti prva tekma za Grand Prix Italija. Tekma, ki je enakovredna tako nemški kot francoski ligi.«
