Dogaja se menjava generacij

Počasi gledamo menjavo generacij, ki se bolj sunkovito dogaja v moški konkurenci in bolj postopoma v ženski, kjer je recimo dobitnica dveh odličij (London, Rio de Jeneiro) Spirigova še vedno zelo konkurenčna in je končala na odličnem 6. mestu. Krog potencialnih nosilcev medalj v moški konkurenci šteje od 10 do 15 kandidatov, v ženski konkurenci pa je ožji.

Tri popolnoma drugače tekme

Na triatlonskih tekmah na OI smo videli tri popolnoma različne tekme. In to ne glede na to, da sta bili individualni preizkušnji na enakem tekmovališču. Moška individualna preizkušnja je bila v dobrih, če ne celo odličnih pogojih, ženska individualna preizkušnja pa je bila takoj po močni nevihti, na mokrem cestišču, s prisotnostjo močnega vetra, kar je zagotovo krojilo potek tekmovanja in zaznamovalo tekmovanje marsikatere triatlonke. Kolesarski del je bil speljan v 8 krogih (po 5 km) in je bil, že sam po sebi, tehnično zelo zahteven, če dodamo še pogoje in dejstvo, da so tekmovalke v povprečju praviloma tehnično še nekoliko slabše, dobimo popolnoma drugačno tekmo.

Francozi kot veliki favoriti »le do brona«. In to v kakšni tekmi!

Olimpijske igre so bile za triatlon vsekakor zgodovinske, saj smo prvič videli mešane štafete. V mešanih štafetah nastopita po dve ženski in dva moška iz iste države in sicer v vrstnemu redu: štarta ženska, nadaljuje moški, ki “štafeto” preda ženski in konča moški. Vsak opravi s supersprint razdaljo oz. tokrat smo videli 300 m plavanja, 6,8 km kolesarjenja in 2 km teka in to v krožni izvedbi, ki je zelo atraktivna za gledalce (tudi če jih na OI ni bilo, opp.). Po individualnih preizkušnjah so se karte nekoliko premešale in glavni favoriti so postali Britanci, do OI pa so bili razred zase Francozi. Na tej tekmi je bilo pričakovati ogorčene boje za zmago, a dejstvo je, da ko v mešani štafeti izpadeš iz vodilne skupine se je le redko mogoče vrniti. Zato so me Francozi še toliko bolj navdušili, saj je C. Beaugrand z odličnim plavanjem in tekom ujela priključek, V. Luis pa je z norim kolesarskim delom skoraj zlomil še Yee-ja. In verjetno zato pokuril preveč municije za zlato. Presenetili so me tekmovalci ZDA, VB pa je unovčila vse adute, ki jih je izgradila zadnje obdobje in Jonathan se lahko doma pohvali Alistarju, da treh olimpijskih medalj pa tudi on ne bo imel. Za povrh ima J. Brownlee cel komplet: London, Rio, Tokio.

Tekma je zagotovo pustila zelo dober vtis v javnosti, saj je bila zanimiva do konca. Štartalo je 16 ekip, razlike niso bile prevelike in gledalec je lahko videl noro dinamiko, ki jo ponuja triatlon: hitrost, tehnična brezhibnost, kolesarsko znanje, neverjetna želja, ekipni duh v individualnem športu, taktiziranje, vračanje nazaj v tekmo, pravilnost razporeditve moči, … To je bila odlična reklama za triatlon tudi med mladimi, ki vstopajo v ta šport in na tem bi bilo vredno graditi!

Blummenfelt je Roglič svetovnega triatlona

Najprej šok! “False” start in to po zaslugi čolna s snemalno ekipo, ki je bil v napoto tekmovalcem. To je bil resen kiks za začetek, a nato je steklo in dobili smo veličastno tekmo. Pričakovali smo vročo in vlažno tekmo, ki pa je nismo videli. In verjetno je tudi to vplivalo na končni razplet, saj tisti, ki zelo dobro tekmujejo v vročini (npr. Mola) niso unovčili teh prednosti. Nekoliko pričakovano beg ni uspel, saj V. Luis vsekakor ni tako dominantna figura v ubežni skupini, kot je bil to v preteklosti Alistar, ki je s svojo karizmo in tudi agresivnostjo poskrbel, da so vsi delali složno. Menjava generacij je očitna, saj zmagovalec s svojimi 27. leti zvišuje starostno povprečje dobitnikov medalj. Na koncu je bila tekaška tekma in Blummenfelt je verjetno triatlonec, ki je sposoben iti najgloblje in se soočiti z največjo bolečino. Po prečkanju ciljne črte je zmogel še 3 korake, nato so ga iz ciljne arene odpeljali na vozičku. Lahko bi rekli, da je Blummenfelt Roglič svetovnega triatlona, saj po besedah legendarnega Bradley Wigginsa v kolesarstvu še ni videl športnika kot je Roglič, ki je tisti ki lahko gre najgloblje, prenese največjo bolečino in iz sebe stisne največ. In zadnjih 1,5 km nihče ni zmogel premagati takšne mere bolečine, kot jo je olimpijski zmagovalec. Yee na drugem mestu je dokazal, da je čas za novo generacijo v zelo konkurenčni reprezentanci VB, Wilde pa je zgolj potrdil, da gre trenutno za enega najboljših tekačev med triatlonci, ki pa originalno izvira iz MTB discipline. No, tudi primerjava MTB s kolesarskim delom v Tokiu je možna. Gre za traso, ki je bila zelo tehnična, veliko 10-20 sek pospeševanj in zaviranj in, če pogledamo podatke Blummenfelta na Stravi vidimo, da glede na njegove zmogljivosti to zanj ni bil prav težak kolesarski del: 313 W avg, nekaj čez 900 W Pmax, a kar nekaj 20 sek pospeševanj čez 700 W, po katerih bi vsaj jaz potreboval kakšno uro da pridem k sebi . Gre za profil moči, ki je prej prisoten v MTB dirkah, kot v cestnih kolesarskih dirkah. Tudi po besedah trenerja Blummenfelta je bila taktika, da čimprej priključijo ubežni skupini in nato taktično odvozijo do teka, kjer se bo odločilo. In uspelo jim je! Mogoče je še največji osmoljenec Tokia 2020+1 Vincent Luis, ki bi zagotovo zmagal, če bi bile OI res v letu 2020. Takrat je bil namreč v formi, ki so jo vsi lahko samo spremljali z odprtimi usti. Veliko je bilo zgodb, ki so prišle v javnost po tekmovanju: od poškodbe ahilove tetive Mislawchuka (KAN) do velikih težav Schoemana (JAR) v zadnjih treh tednih itd., ki so vplivale na končni razplet, a tisti dan je zmagal najboljši.

Za konec še komentar k napovedi, da želi Blummenfelt po olimpijski zmagi, zmagati šeIM Havaje. Težko reči, da ni možno, čeprav si je stroka enotna, da to pa res ne bo šlo. Vsaj proti Frodeno-tu ne. No ja, kaj pa vem. Norvežani, ki jih 10 let nazaj ni bilo na zemljevidu imajo svetovnega prvaka v IM70.3, svetovni rekord na razdalji IM70.3, zmagovalca PTO prvenstva v 2020, sedaj še olimpijskega zmagovalca. Pa stavite proti njim, če si upate. Nekaj že morajo delati prav!

Prevelike razlike med vrhom in repom v ženskem delu

Žensko tekmovanje je bilo zelo posebno predvsem zaradi razmer, ki so vladale na izjemno tehničnem kolesarskem delu. Drsalnica in odstopi tekmovalk, tudi tistih ki so sodile v širši krog favoritinj. Tudi morda razmere, ki bi ustrezale naši Mateji Šimic, ki se je znala na kolesarskem delu res dobro peljati. Pričakovano se je Learmonthova (VB) izstrelila na plavalnem delu in skupina se je resneje pretrgala. Tudi na kolesarskem delu se zaostanek zasledovalne skupine kljub naporom Spirigove (ŠVI) in Kingmove (NIZ) ni zmanjšal. Za nameček je bil tempo v ubežni skupini 7 tekmovalk tako hud, da je odpadla Rappaportova (ZDA) in Lopesova (BRA). Po pregledu rezultatov najbolj bode v oči število tekmovalk, ki niso končale tekmovanja. Osem jih je odstopilo, kar lahko rečemo, da je lahko normalno, a da jih je bilo kar 12 izločenih zaradi zaostanka 1 kroga (5 km) na kolesarskem delu, to pa ni dobra popotnica. Veliko je k temu prispevalo mokro in spolzko tekmovališče, ki je pomenilo velik hendikep za prenekatero tekmovalko. Po besedah kontroverznega trenerja Brada Suttona pa tudi zaradi nekaj morebitne pomoči spremljevalnih motorjev snemalcev, ki so bili po njegovem mnenju očitno preblizu ubežni skupini in bi jim lahko omogočali nekaj zavetrja. Po mojem mnenju na tem tekmovališče nekoliko težje, a slike ki jih je objavil vsaj odpirajo debato. Na koncu zmaga najboljša in Flora si je to več kot zaslužila. Svoje tretje olimpijske igre je izpeljala z odliko in vedela je, da bo odločal plavalni del in dejstvo, da ubeži Spirigovi, ki je pri 39 letih (mama treh otrok) še vedno konkurenčna. Upam, da potegne kariero še do Pariza, ki ni več tako daleč . Taylor-Brownova (VB) je kot svetovna prvakinja iz leta 2020 veljala za eno izmed favoritinj, a tudi če ne bi imela predrte gume v zadnjem krogu, tokrat ne bi bilo dovolj, da bi premagala Floro. Zaferesova je po zelo težkem letu in zelo poznem izboru v reprezentanco ZDA uspela in dokazala, da si je to mesto več kot zaslužila.

In kako naprej?

Graditi zgodbo okoli mešane štafete in na krilih ekipnega pristopa na nivoju Triatlonske zveze Slovenije priti tudi do tekmovalke ali tekmovalca, ki bo konkurenčen v posamični konkurenci. Individualni pristop je namreč zelo težak in ko/če se pojavi še težava z motivacijo ali poškodbami je skoraj nemogoč. Škoda za Domna Dornika, ki so ga prav poškodbe oddaljile od njegovih sanj.

No, lahko tudi na način kot so to naredili Romuni, ki so »kupili« Francoza Duchampt-a. Mimogrede njegovo prošnjo smo na mizi imeli tudi na TZS, a po mojem mnenju to ni pravi način, ne na nivoju Slovenije ne širše, saj je prav ta naturalizirani Romun odvzel mesto Oggiju (Ognjen Stojanović), ki bi v nasprotnem primeru zelo zasluženo nastopil na OI.

Dr. Mitja Mori, predsednik Programsko strokovnega sveta TZS