Ljubljana, 2. november 2016

Eden najbolj znanih slovenskih triatloncev zadnjih let, »specialist« za dolge razdalje, je vsekakor 29-letni Ljubljančan Matic Modic, član kluba Telemach Ljubljana.

Že s petimi leti je začel igrati hokej pri Olimpiji, igral ga je do 21-ega leta, potem je to zgodbo zaključil in pustil hokej za sabo – v tem športu namreč ni več videl prihodnosti.

»Želel sem študirati v Ameriki in zraven igrati hokej, ampak mi ni uspelo. Takrat je bilo v Olimpiji 10 tujcev, ravno smo prišli v Avstrijsko ligo. Po dveh letih mi je postalo spet dolgčas po vrhunskem športu. Pri 23-ih letih, ravno na poletje leta 2010 , ko sem bil sam doma, mi je bilo dolgčas in takrat sem se odločil, da je treba začeti migati. Usedel sem se za računalnik in začel raziskovati. Tako sem prišel do triatlona.«

Kar tako, na prvo žogo, in kdaj je bila prva tekma ?

»Prva tekma je bila potem  teden dni kasneje, olimpik triatlon v Velenju. Naredil sem en trening. Šel sem teči na Šmarno goro, odkolesaril sem 40 km in šel plavat v bazen. Prej nisem nikoli plaval. Tekma je bila težka in ne vem, če sem se kdaj že toliko »matral« kot tiste 2 ure in 40 minut. En teden potem sicer nisem mogel vstati iz postelje, ampak takrat sem si rekel – to je to. Potem sem šel septembra na olimpik triatlon na  Bled. Tam sem dosegel čas 2 ure in 24 minut, saj sem nekaj malega že potreniral. Kasneje pa sem poklical Mitjo Morija in postal sem član kluba Telemach Ljubljana.«

Ti si bil že prej športnik, vendar si popolnoma zamenjal šport. Kako to?

»Vedno sem imel dobro kombinacijo vzdržljivosti in hitrosti. Hitrost mi je vedno dobro šla. Dobro se znajdem v vseh športih, pa naj bo to košarka, tenis, tečem na smučkah, smučam dobro, drsam…to mi pomaga pri triatlonu. Pri Mitju Moriju sem začel resno trenirati in takoj sem dobil osnovni plan. Prve dve leti sem sicer resno treniral, vendar brez nekih ambicij in ciljev. Potem sem začel tekmovati na olimpik razdaljah, kasneje so prišli na vrsto tudi polovični Ironmani. Videl sem, da mi triatlon leži, in potem sem zagrabil. Nikoli namreč ni prepozno za triatlon, če želiš doseči nek soliden nivo. Za vrhunski triatlon pa moraš začeti plavati in nasploh trenirati triatlon že prej. »

Se ti pozna manjko plavanja oziroma dejstvo, da prej nisi plaval?

»Ja, seveda, to se mi zelo pozna. Zdaj sem začel več vlagati v plavanje. Kot bivši hokejist sem vedno šel na moč na plavanju, zdaj pa delam že na tehniki. Pogrešam občutek za vodo. Tega najbrž nikoli ne bom imel, kot ga imajo nekateri.«

Vrniva se nazaj. Po dveh, treh letih treninga si šel na prvo polovičko. Je takrat dozorela odločitev, da se boš začel ukvarjati z Ironmanom?

»Ne. Po prvi polovički je bilo isto, kot po prvem olimpiku ali pa še huje. Udeležil sem se neuradne polovičke na Dunaju leta 2013. Čas je bil 4 ure in 15 minut, vendar mislim, da so bile nekatere razdalje malce krajše. Ker so tisto leto odpovedali polovičko na Bledu, sva se s punco, ki je triatlonka, udeležila tekme na Dunaju. Po koncu sem bil tako utrujen, da sem še uro in pol po tekmi ležal na klopci in nisem mogel vstati. Dam pa vedno vse od sebe. Če si športnik celo življenje, se znaš tudi drugače pripraviti na tekme. Glava dela drugače. Znaš se pripraviti v glavi in greš do konca. Občutek,  ko narediš polovičko Ironmana, je enkraten. Za udeležbo na Ironmanu takrat še nisem niti pomislil. Jeseni leta 2013 sem poklical Uroš Velepca in ga vprašal, če bi bil moj trener, saj sem želel nekoga, ki ve, za kaj se gre. Vedel sem, da trenira tudi Davida Plešeta. To je bila ta prelomnica, ko so bili treningi kar naenkrat dolgi 4 do 5 ur. To je bila nekakšna predpriprava za Ironmana. Leta 2014 sem naredil prvi Ironman v Celovcu. Spet ista zgodba. Ne veš, kaj te čaka, s prehrano je bilo marsikaj narobe, za gele nisem niti vedel. Še vedno sem naredil tekmo pod 9 urami, moj čas je bil 8 ur in 55 minut, čeprav sem med tekmo doživel kakšnih pet kolapsov. »

Zelo si kritičen do sebe. Vsakič, ko si šel prvič na kakšno razdaljo,  si dosegel zelo dober čas. Imaš očitno veliko rezerve…

»Vedno grem do konca, nikoli pa nisem zadovoljen, ker vem, da se vedno da narediti še boljšo tekmo. Uroš je bil  moj trener do lanskega leta, potem pa je prevzel ukrajinsko biatlonsko reprezentanco in se mi je zdelo, da bo imel še manj časa. On me je naučil vse. Še vedno mi gre kaj narobe in se sproti učim. Najboljši rezultat sem dosegel maja letos na Ironmanu v Texasu v ZDA. Ni bilo 180 km kolesa, ampak 158 km, ostalo vse normalno, in dosegel sem čas 7 ur in 35 minut. Imel sem sicer želodčne težave, s tem imam kar veliko težav, ampak sem že ugotovil, zakaj. Tudi letos v Celovcu na Ironmanu je bilo solidno  – recimo plavanje in tek super, tam sem imel 3 najboljši čas teka 2 ure in  46 minut, na kolesu  pa ni šlo. Noge me niso ubogale, pekle so in  bolele. Sicer pa je sedaj moj trener Fabio Vedana iz Milana, sodelujeva na daljavo od lani jeseni, vidiva se trikrat na leto. »

Torej so rezultati vedno boljši, imaš še veliko rezerve in lahko ti gre samo še navzgor?

»Se strinjam, saj se mi še ni »poklopila« tekma tako, kot si želim. Treba bo veliko trenirati, da ne zmanjka energije, da imaš moč in  dober korak. Z leti postajaš vedno boljši. Tu je še vedno zelo pomembna prehrana, medtem ko se z zunanjimi dejavniki, kot je počena guma, ne morem obremenjevati. Spomladi treniram več, tudi po 33 ur na teden, pozimi pa v povprečju  20 ur na teden in delam  bolj na moči. Pred samimi tekmami treniram od 20 do 25 ur, nato pa začnem tempo treninga spuščati.«

Kaj te čaka še jeseni ?

»Tekma Ironman serije v Arizoni v ZDA je zame v novembru najbolj pomembna tekma. Včasih moraš gledati tudi denarno nagrado, kakšna je možnost za osvojitev točk, in kdo sploh pride. Moj cilj  v prihodnje je uvrstitev na svetovno prvenstvo na Havajih in dal bom vse od sebe, da mi to uspe. Nisem pa se še odločil, ali bi sploh že tekmoval serijo Ironman, saj vem, da bom v top formi šele čez 2 ali 3 leta. Mogoče se bom odločil, da bom več tekmoval serijo Chalenge, kjer je slabša konkurenca in je večja možnost za osvojitev višjih mest in denarne nagrade.«

Kakšen je tvoj cilj v Arizoni?

»Sem v super formi, prvič sem naredil še profesionalni bike fiting. To pomeni, da sem spremenil pozicijo na kolesu, kar je bila doslej moja pomankljivost. Najprej se moram v nekaj prepričati, potem to naredim. Bike fiting mi res pomaga. Sem dobil tudi več moči v noge in več vatov vrtim, sem v dobri formi. Upam, da mi v nedeljo, 20.11., na Ironmanu v Arizonu uspe priti med prvih deset uvrščenih.«

Kakšne cilje pa imaš za prihodnja leta ?

»Pri 31 ali 32 letih upam, da se mi bo uspelo uvrstiti na Havaje. To je moj glavni cilj. Po tekmi v Arizoni se bom odločil, ali bom štartal na Havaje že to leto ali bom naslednje leto še hodil na Challenge tekme. Za uvrstitev na Havaje potrebujem 3.500 točk, z dobro uvrstitvijo v  Arizoni jih pa lahko dobim od 800 do 900 točk. Dobro moraš potem oddirkati tudi ostale tekme Ironmann serije, recimo Ironman v Teksasu v ZDA ali v Južni Afriki, ki sta spomladi prihodnje leto, maja je tekma v Avstraliji, kasneje v Frankfurtu itd., skratka, za Havaje lahko dobiš točke na treh tekmah Ironman in na dveh tekmah polironman. »

Imaš zdaj urejeno glede prehrane, načina treninga ?

»Na tem področju sem se zelo izboljšal. Ni še vse tip top, ker nimam možnosti za boljše treninge, kot so recimo šotori z višinskimi pripravami itd., to še nisem recimo nikoli delal. Pravijo, da je spanje na višini in trening v dolini dobra kombinacija.«

Kaj svetuješ mladim, ki vstopajo v triatlon ?

»Predvsem, da morajo to najprej vzeti za zabavo, torej prvih deset let, ne pa trenirati pod prisilo in pod presingom svojih staršev. Morajo biti strpni. To je naporen šport in če ga imaš v mladih letih preveč, se ga boš pri 18 letih zasitil. Takih primerov je veliko. Preskok v glavi se zgodi pri 21 letih, ko si  bolj zrel in takrat vidiš, ali boš to počel ali ne. Ampak če boš to počel, boš vedel, da boš to delal na 100 odstotnih obratih, in ob tem seveda tudi užival«.