Ko misliš, da veš veliko, če že ne vse o triatlonu, se pred tabo pojavi zimski triatlon in vidiš, da si čisti začetnik.

Vsaka dirka ima svoje posebnosti in človek se nanje pripravi. Tudi če veš, kaj te čaka in si pripravljen, te lahko preseneti intenzivnost dejavnikov, ki otežujejo tvoje napredovanje skozi vse discipline triatlona do želenega cilja.  Najsi bodo to visoki valovi in nasprotni tok pri plavanju, nasprotni veter in strmi klanci na kolesu ali ubijalska vročina pri teku.  Če dirkaš na Nizozemskem, 5 m pod morsko gladino, zagotovo veš, da bo nekam pihalo (ponavadi v glavo), ko sem dirkal na Titikaki, 4000 m nad morsko gladino, sem vedel, da bo primanjkovalo kisika, vsak od mojih premaganih petindvajsetih Ironman triatlonov, enajst Ultraman triatlonov in okoli sto polovičk je imel nekaj posebnega, vendar relativno predvidljivega. In, ko po približno 300 tekmah v 36 letni zgodovini nastopov prideš na nek zimski triatlon, je pa pred tabo spet nov svet.

Na zimskem triatlonu plavanje zamenja tek na smučeh, tek je dejansko kros po snegu, blatu, ledu, kolo pa MTB, da raje ne razpredam po kakšnih »poteh«.

Državno prvenstvo TZS smo pred dnevi organizirali kar v sosednjem Beljaku, saj je interes slovenskih triatloncev tako skromen, da se za 10-20 kandidatov le-tega ne izplača organizirati doma. Tako se pridružimo sosedom Avstrijcem, s katerimi že sodelujemo pri triatlonskem pokalu Alps Adriatic. Lani nas je bilo na startu osem, letos pa, »zahvaljujoč« korona sceni, zgolj štirje. In še to le veteranska kategorija, od 57 do 63 let. »Kje so članske in mladinske kategorije,« se sprašujemo. Avstrijskih tekmovalcev je bilo namreč okoli 185, pa so prav tako potrebovali negativne teste covid-19.

Ko dan pred tekmo prideš na prizorišče, moraš vedeti, da so snežne razmere pri popoldanskih 15 stopinjah Celzija zelo drugačne, kot bodo naslednji dan zjutraj pri minus treh stopinjah Celzija. Zelo drugačne. Realnost je celo taka, da se razmere spreminjajo iz kroga v krog (tekli smo 4 kroge, kolesarili tudi 4, smučali pa 6 krogov). Kjer drevesa mečejo senco, je dolgo časa led, kjer se upre sonce, je po »vojski« 200, 400, 600, 800, 1000 tekačev sneg vsako rundo bolj zmlet, blato redkejše in bolj spolzko, kolesnice globlje, led pa bolj zdrsan. Kako sedaj izbrati pravi vosek, da bodo smuči tekle? Kako izbrati prave superge? Ali tudi kolesariti v supergah, da potem lažje skočiš s kolesa in tečeš poleg njega ter skočiš nazaj in takoj zagoniš? Kajti v sprintericah z blokeji se težko teče, blokeji se »zabašejo« z blatom in snegom in ne moreš jih več vpeti. Recimo na sobotni kolesarski trasi smo približno 30 krat skočili s kolesa in nazaj, pa ne vedno skočili, včasih tudi pikirali preko krmila, na glavo, komolce, kolena. Že to moraš naštudirati in predvideti, da ko boš odložil kolo, vzel smučke v menjalcu in tekel ven po snegu, ne boš mogel pripeti smučk na čevlje, ker se ti bo sneg zabasal spredaj na mesto vpetja. In moraš dati vanj koščke kartona, pene ali kaj drugega. Ali potegniti čez sprednji del čevlja stare nogavice…Ali…

In že, če si kos razmeram, se pojavijo težave-ovire na sami tekmi.  Ko drugič ali tretjič padeš s kolesa ali potem na teku, si v stresu in ne veš več, v katerem krogu si. Meni se je ob padcu ustavila še ura in nisem v, nedel na katerem kilometru sem, da bi izračunal, koliko imam še do konca. In ne veš, ali si končal tretji krog ali si v tretjem krogu (kot na poletnem triatlonu na plavanju v bazenu – 15 dolžin – težko se je ne zmotiti pri štetju). Obstaja sicer način, kako si olajšati štetje krogov. Na krmilo in tekaško palico nalepiš listke, ki jih potem na enem mestu odlepiš enega za drugim v vsakem krogu. Če pa padeš, se lahko zgodi, da se ti vsi odlepijo in si spet pretresen in zgubljen.  Lani smo eno uro vozili po zorani njivi, prečno na razore.  Zmrznjene. Eno uro v stoje. Nisi vedel ali se bo sesulo kolo pod teboj ali se boš kar ti, skupaj s kolesom.

Obakrat sem po prvem kolesarskem krogu rekel, da se tega ne grem, da takoj po prvem krogu zavijem s proge in neham…Pa vseeno poizkusiš še en krog, malo že poznaš nevarnosti…Potem pa vztrajaš. In vztrajaš do konca tekme. Pa do konca sezone. Pa do konca kariere. Pa, če imaš srečo, do konca življenja… Kar ne ubija, krepi… In triatlonca zlepa kaj ne ubije… Triatlonci smo posebni ljudje.