Trening, šola, trening. Ob koncu tedna tekma. Vmes priprave, druženje in skrbno načrtovanje celotne sezone. Nato pride kriza, ki nam življenje postavi na glavo in aktivnosti, ki smo jih dojemali kot samoumevne, vsak dan bolj onemogoča. Verjetno si nihče še v najbolj norih sanjah ni predstavljal, da nam bo prepovedano obiskovanje šole in športna dejavnost. Ampak dobro, če pravijo, da je to v naše dobro, se prilagodimo in poskusimo maksimalno dobro opraviti delo. Vendar se po enem letu še vedno postavljajo vprašanja: Ali lahko izvajamo treninge v skupini? Ali ohranjamo ustrezno razdaljo? Ali se držimo vseh ukrepov? In nenazadnje, nenehno ugibanje ali tekme v tej sezoni bodo. Ali se je sploh vredno truditi in trenirati? Kaj pa, če tekem sploh ne bo? Ali smo se pripravljeni odrekati in še dodatno vlagati trud in čas v nekaj, kar visi v zraku?

Mi smo pripravljeni in prav vse delamo v smeri, da dosežemo naše zastavljene cilje. Seveda so cilji posameznikov različni, vendar imamo enega skupnega in sicer, da skozi sezono in leta napredujemo, tako rezultatsko kot tudi osebnostno.

Kot trener v Triatlonskem klubu Ljubljana sem začel v decembru, z januarjem pa sem prevzel vodenje kadetske in mladinske ekipe – definitivno izziv in pa skrita želja, da bi svoje znanje lahko prenesel na mlajše, ki se, nekateri bolj, nekateri manj, že spogledujejo z vrhunskim športom in vsem, kar sodi zraven. Lahko bi rekel, da je moje delo v klubu sestavljeno iz vsega, kar počnem v življenju in kar sem počel. Trenutno še vedno tekmujem v triatlonu, zadnja leta pa sem kot trener delal z rekreativnimi športniki, mlajšimi atleti in pa tudi vrhunskimi športniki iz ekipnih športov. Lahko rečem, da je vsem skupna disciplina in želja po najboljšem možnem rezultatu. Brez notranje motivacije v vrhunskem športu zelo težko kaj dosežeš, je pa res, da triatlon ni najbolj finančno in posledično sponzorsko podprt šport, kar lahko nekaterim še malenkost oteži situacijo. Prav v tem pogledu naše triatlonce občudujem, kako iz dneva v dan stremijo k doseganju svojih ciljev, usklajujejo vsakodnevne treninge s šolo in uspejo v teh nepredvidljivih mesecih ohranjati pozitiven odnos do dela in do vseh nas. Seveda pride tudi dan, ko jim motivacija pade, naj bo to zaradi odpovedane tekme, zaprtega bazena ali pa nepotrebne poškodbe. Skozi vse to jih poskušam voditi, z veliko mero optimizma in strokovnim pristopom. Glede na trenutne razmere in rezultate ocenjujem, da smo na zelo dobri poti.

V klubu smo se dela v času krize lotili sistematično, strokovno, vodil pa nas je en cilj, da našim triatloncem omogočimo kar se da nemoten in kvaliteten proces treninga. Naredili smo kar precej dodatnih korakov v želji, da trening ohranimo na visokem nivoju in optimistično štartamo v sezono 2021. Tako smo se v začetku leta dvakrat odpravili na krajše, 4-dnevne priprave na Ravne na Koroškem, kjer smo po nekaj mesečnem premoru lahko kvalitetno opravili dva bloka plavalnih treningov v optimalnih pogojih za plavanje. Poleg plavanja smo izkoristili tudi atletski stadion in pa pestro ter razgibano okolje, ki je omogočalo tekaške treninge in treninge moči. Menim, da so nam priprave dale precej več, kot le možnost treniranja in dodano vrednost v smislu izboljšanja telesne priprave. Dale so nam tudi socialno komponento, kjer smo se v skladu z vsemi odloki in priporočili lahko družili, se spoznali in povezali ter se vsaj za nekaj časa počutili »normalno«. Vseskozi nas je na pripravah spremljalo tudi delo za šolo, pri čemer vse pohvale našim triatloncem, ki svojo izobrazbo jemljejo resno in so samoiniciativno že prej ali med pripravami opravili vse obveznosti. Nekaj dni kasneje smo se skupaj odpravili še na malo daljše reprezentančne priprave v Medulin. Le-teh se je udeležilo pet članov našega kluba. Dobrodošle so bile predvsem z dveh vidikov – možnosti plavanja in pa možnosti skupnega treniranja in bivanja z vrstniki iz vseh slovenskih klubov z enotnim ciljem, tj. napredek in optimizacija trenažnega procesa.

Menim, da je sezona 2021 že zdaj tekmovalkam in tekmovalcem na sicer nekoliko bolj grob način ponudila precej več dobrega kot slabega. Brez dvoma so dekleta in fantje postali psihološko zrelejši in močnejši, saj so morali precejšen delež treningov opraviti povsem sami oziroma na daljavo. Tudi v tem smo se izpopolnili in Zoom izkoristili za skupne kolesarske treninge in treninge za moč in gibljivost. Na Zwift-u smo odpeljali kar nekaj skupinskih voženj in se pomerili na krajšem virtualnem kronometru, imitaciji iz Gira di Italia 2018, kjer je zmagal naš Primož Roglič. Par sekund nam je pobegnil – naj mu bo, saj že dlje časa trenira 😊. Šalo na stran, virtualne svetove iz Zwift-a definitivno dobro poznamo, sedaj pa je prišel čas, ko smo trenažerje v večji meri pospravili in izkoriščamo ceste v realnem svetu ter brezpotja po Golovcu, Rašici in Šmarni gori.

Cilji in pogled v sezono 2021 se od tekmovalca do tekmovalca razlikujejo, saj eni ciljajo na udeležbo na evropskih pokalih in evropskem prvenstvu, spet drugi imajo, za glavne tekme sezone, državna prvenstva v triatlonu, duatlonu in akvatlonu. Da bi lahko načrt celotne sezone z gotovostjo potrdili, je še prekmalu, zato smo se odločili, da gremo korak za korakom, iz tekme v tekmo. Tako bo verjetno najbolje, saj je v vsakem trenutku možno, da nam tekme odpovejo ali tik pred zdajci prestavijo. Trenutno imamo v načrtu dve triatlonski tekmi v Italiji in državno prvenstvo v duatlonu v Komendi. Prva tekma bo že čez dobra dva tedna v italijanskem Lignanu, kjer se bodo najboljši pomerili v sprint triatlonu. V maju pa nas čaka izbirna tekma za evropsko mladinsko prvenstvo v Caorleju v super sprint triatlonu.

Verjamem, da bomo ob tako sistematičnem delu in pravilni periodizaciji trenažnega procesa tudi letos uspeli narediti korak naprej in dosegli vsak svoje cilje in, da nas bo trenutna situacija naredila še boljše, močnejše, hitrejše in bolj prilagodljive. To zadnje, smo ugotovili, da je v tem trenutku še najbolj pomembno.

Primož Kirn, trener v Triatlonskem klubu Ljubljana