Alen Kobilica, 47-letni slovenski reprezentant v paratriatlonu, ima za seboj še eno uspešno sezono. S svojim spremljevalcem Mitjo Morijem in trenerjem Gregom Nahtigalom tvorijo uspešno in nepogrešljivo triperesno deteljico, ki je ponesla ime slovenskega paratriatlona v evropske in v svetovne triatlonske vode.

Alen, kakšna so bila pričakovanja in cilji, preden si vstopil v letošnjo sezono?

»Ta sezona je bila za nas vmesna sezona. Vse sezone do sedaj smo šli na polno, tako na področju treningov kot tekem. Če je cilj OI v Tokiu, je bilo potrebno, da letos ne gremo na maksimum obremenitev. Telo se spočije. Zaradi specifike paratriatlona pa je še vedno potrebno biti dovolj dober, da si med prvih 10, saj imajo le-ti vstopnice na katerokoli tekmo in na koncu tudi na SP. «

Kako pa sploh poteka točkovanje ?

»Pri nas je točkovanje takšno, da SP prinese največ točk, svetovna serija pa je druga, ki prinese največ točk. Potem pa je EP in svetovni pokali. Sam sem v dokaj neugodnem položaju- jaz namreč tekmujem skupaj s slabovidnimi. Na vseh tekmah, če bi upoštevali samo slepe triatlonce, zmagam ali pa sem drugi.«

Kakšni so bili tvoji letošnji rezultati?

»Imam 4. mesto iz Tokija, kjer je bila svetovna serija, 6. mesto iz EP ter 6. mesto iz SP. Nekako sem uspel ostati v vrhu.«

Kljub temu, da sezona ni bila »na polno«, kar se tiče treningov?

»Ne, ni bila. Zgodilo se je tudi nekaj zadev. Slabovidni imamo s seboj spremljevalca. Tu sem malce omejen, ker Slovenija nima takega nabora odličnih triatloncev in moram jaz izbirati med petimi najboljšimi triatlonci pri nas upajoč, da oni nimajo svojih ambicij. To mi relativno dobro uspeva.«

Očitno res, saj si v svetovnem vrhu…

»Da, se strinjam. Res pa je, da je Mitja letos pričakoval in dobil tretjega otroka. To je krasna novica, se pa je nama zaradi tega malce podrl plan. Jasno je, da je bil plan podrejen otroku in da sva imela manj skupnih treningov. Priznam pa, da je tudi meni odgovarjalo, da je bila taka sezona in sem lahko še jaz malo predahnil.«

Aktiven si na veliko drugih področjih. Katerih?

»Veliko več časa sem posvetil svojemu podjetju Organiki plus in sladoledu Indy in Pippa, kjer smo letos s prodajo prestopili slovenske meje. Začeli smo prodajati na Hrvaškem, v Saudski Arabiji. Širi se nam  projekt Vidim Cilj, kjer imamo okoli 100 otrok.«

Lahko kaj več poveš o projektu Vidim cilj?

»To je neprofitna organizacija, ki sem jo ustanovil leta 2011. Začeli smo s slepimi in slabovidnimi otroki, zdaj so v skupini že otroci, ki so paraplegiki, ki imajo amputirane okončine, cerebralno paralizo, avtisti. Imamo različne dejavnosti, kot so plavanje, kolesarjenje in smučanje. Imamo kampe, ki potekajo nekajkrat letno. Ukvarjamo se tudi s supanjem in dogajanje se nam nenehno širi. Še vedno imam modno agencijo Alen Kobilica Models.«

Bliža se Tokio 2020. Kdaj se bo vedelo, ali bo na OI tvoja skupina v paratriatlonu ?

»To se bo vedelo prihodnje leto. Mislim, da manjkajo samo še nekateri detajli, preden se začnejo potrjevati vse skupine, ki bodo prisotne. Mislim, da za nas ni dvoma, da bomo potrjeni. Že v Riu ni bilo težav. Smo najštevilčnejša oziroma druga najštevilčnejša skupina v kompletnem parašportu. Tam je bilo malo nevšečnosti zaradi nekih notranjih iger, ker so dali le tri sete medalj za kompleten paratriatlon.«

Zakaj ?

»Tako so se odločili oziroma so sklenili, da so tisti na vozičku bolj vidni oziroma da je z njimi nekaj bolj narobe kot z nami, ki smo slepi. To je bila res neumnost, čista diskriminacija. Zdaj so razširili število medalj, ker je bilo v Riu veliko pozitivne energije na paratriatlonu, bilo je atraktivno in zato se širi število medalj.«

Torej se bo potrebno že začeti bolj resno pripravljati?

»Da. Naslednje leto bodo drugačne priprave, več tekem. Nekateri so se začeli čisto drugače pripravljati, saj se profesionalno ukvarjajo s tem in si to lahko privoščijo. Španija je že taka država. Če si tam med prvimi petimi, dobita tvoj vodnik in ti plačilo za zmago. Tako vsak mesec dobita plačano 1800 eurov.«

Zanimivo…

»Da, in postaja še bolj zanimivo. Če ima tako trener več takih paratriatloncev, dobi od vsakega 1/3 od tega zneska. To pomeni, da vodnik pusti svojo službo in se ukvarja samo s tem. Tako se vodniki borijo za svoja mesta in je večji nabor le-teh. Mi pa se moramo z našim amaterizmom boriti, da sploh pridemo na tekmo.«

Kapo dol tebi, Mitji in Gregu. Predvidevam, da bo naslednje leto kar veliko tekem.

»Ja, res je. SP je v Avstraliji, EP v eni izmed baltskih držav, svetovne serije ostanejo v Tokiju, Avstraliji in v Edmontonu.«

Se boš udeležil vseh tekem?

»Ne vem, če se bom, je zelo odvisno od razpoložljivih finančnih sredstev. Toliko stroškov, kot jih imam jaz, nima noben triatlonec. Mi smo najdražji.«

Zakaj?

»Plačati moraš spremljevalca, veliko kolo. Vse je dvojni strošek.«

Hipotetično vprašanje – greš na OI v Tokio leta 2020 in osvojiš kolajno v paratriatlonu. Je to možno?

»Možno je vse.«

Foto : Nino Verdnik