Na celinskem pokalu v mestu Agadir v Maroku je Domen Dornik v olimpik preizkušnji s časom 1 ure, 50 minut in 11 sekund osvojil 12 mesto.
Na tekmi je bilo skupno uvrščenih 23 atletov. Zmagal je Rus Vladimir Turbayevskiy, ki je dosegel čas 1 ure, 48 minut in 15 sekund. Drugi je bil s časom 1 ure, 48 minut in 19 sekund Gruzijec Jesus Gomar, tretji pa s časom 1 ure, 48 sekund in 58 sekund Bob Maller iz Luxemburga.
Po tekmi se nam je javil tudi Domen, ki nam je povedal:
»Včeraj na popravnem izpitu nisem naredil iste napake kot lani. Tokrat sem se pred štartom dobro ogrel v vodi in kasneje tudi preoblekel v suha oblačila. Škoda je bilo, ker so skrajšali plavanje. Dan prej na druženju so sotekmovalci namerili, da je en krog dolg 870 m in so očitno organizatorji čez noč kar malce na pamet zmanjšali krog. Žal v škodo meni in še kakšnemu dobremu plavalcu. Čas plavanja je bil 15 minut, s tem da smo vmes tekli še med krogoma po plaži in potem do kolesa 200 m. Če bi bilo normalno plavanje, bi še nekaj tekmovalcev izgubilo priključek na plavanju in kolesu. Tako pa jih je kar nekaj, ki so zaostali 20 do 25 s, po plavanju potem ujelo prvo skupino na kolesu. Sprva je kolo še letelo in je bilo nekaj skokov, a ker smo bili večina skupaj (od favoritov ni priključil le Springer), smo se vozili bolj z mislijo na tekaški del. Tek pa živce parajoč. Že pred tekmo vem, da bo izgledalo slabo in da ne morem pričakovati hitrega teka. Ampak ko tekmuješ, potem samo o tem razmišljaš in te kljuva v glavi na vsakem koraku. Sicer mi je Sandi že pred tekmo dejal, da naj odtečem svojih 10 km, naj se ne obremenjujem z drugimi tekmovalci ter da bo zaostanek najbrž tam med 2 do 3 minute za zmagovalcem. Ampak enostavno ne morem iz kože, ker vem, kako sem se počutil takrat, ko je vse bilo normalno. S temi kilogrami pa je tako, kot da bi tekel s polnimi vrečkami »fasunge« iz trgovine. Najbolj sem vesel, da je sezona v bistvu končana. Sicer še grem na tekmo decembra v Dakhlo. Sedaj me čaka počitek in potem že delo za maj 2018, ko se začnejo kvalifikacije. Glede na pridobljene točke in dejstvo, da bom končal leto okrog 150 mesta, bo treba aprila še na kakšno tekmo, da pridem do 120 mesta. Tako ne bom imel težav z uvrstitvijo na štartno listo za svetovni pokal in svetovno serijo, ko bo to potrebno. Letošnjo sezono pa bom poskušal čim prej pozabiti in pustiti za sabo. Nekaj sem se naučil, ampak me je tudi zelo drago stalo. Rad pa bi se zahvalil Triatlonski zvezi Slovenije, ki me je kljub vsemu podpirala in nudila vso pomoč, ki sem jo potreboval. Upam, da v letu 2018 upravičim zaupanje in začnem nizati vrhunske rezultate na tekmah svetovnega pokala, ki bodo omogočili nastop na OI v Tokiu leta 2020.«
