Ko opraviš pogovor z dr. Mitjo Morijem, se zmeraj vprašaš, kako lahko opravlja ena oseba toliko pomembnih nalog. Izjemni triatlonec (nedavno tretji na državnem prvenstvu v srednjem triatlonu), spremljevalec našega paratriatlonca Alena Kobilice, pedagog, profesor na fakulteti, funkcionar, gonilna sila največjega triatlonskega kluba TK Ljubljana in nenazadnje, a vendarle najbolj pomembno – mož in oče treh majhnih otrok, ki bodo, vsaj po nekaterih indicih sodeč, počasi vstopali v uspešne triatlonske čevlje svojega očeta. Tudi na TZS se brez dr. Mitje Morija, predsednika Programsko-strokovnega sveta, zažene le malo kateri projekt.Obenem pa je Mori prepričan, da najlepša leta za razvoj triatlona v Sloveniji šele prihajajo.

Mitja, sezona 2017 pomeni nek predah v vrhunskem triatlonu, saj se kvalifikacije za OI začnejo šele prihodnje leto.

»Da, poolimpijska sezona je vedno nekaj posebnega, kar zadeva tekmovalce v kratkih razdaljah triatlona. Kajti tudi če gledamo svetovni pokal, vidimo, da so se nekateri moški atleti malce umaknili, nekatere tekmovalke so dobile otroke itd. Skratka, gre za nižjo dinamiko intenzivnosti pri večini atletov, ki so jim cilj OI.«

Podobno je pri nas, kajne ?

»Res je, saj se po dveh vrhunskih ciklih, ko je bila Mateja na OI v Riu in v Londonu, tudi Mateja Šimic počasi umika iz najvišjega ranga tekmovanj. To nalogo bodo seveda morali prevzeti njeni mladi nasledniki. Deloma so jo že prevzeli, včasih uspešno, včasih neuspešno, kar je bilo nenazadnje tudi pričakovano.«

Zakaj ?

»Mogoče je kdo mislil, da bo prehod v vrhunski triatlon Jane Koradej, Domna Dornika in Nika Kojca, ki je bil sprva tudi kandidat za OI, nekoliko lažji, bolj enostaven. Vendar ta prehod na vrhunski nivo triatlona ni tako lahek. Vendar ni še nič izgubljenega. Treba bo stopiti kakšen korak nazaj, pogledati, kje so bile storjene napake, in iti v novo zgodbo povsem čiste glave.«

Ali se šele sedaj vidi, kakšen uspeh je dosegla Mateja Šimic ?

»Seveda, saj so bili takrat mnogi skeptični, ko se je včasih Mateja na tekmah svetovnega pokala uvrščala okrog 30. ali 40. mesta, pa ji je kljub temu dvakrat uspel preboj na OI. Videlo pa se je na primer, kaj pomeni vrhunski triatlon na svetovni seriji v Stockholmu, kjer je prvič nastopil Planko. Vsi vemo, da je Matevž odličen tekmovalec ter talent in pojem za tekmovalca na sprint  razdaljah v Sloveniji. Vendar pa se je, ko je šel prvič med »morske pse« na olimpik razdaljo, videla razlika, ki pa prav gotovo ni tako velika, kot se je sprva zdelo.«

Kako to misliš ?

»To se bo videlo v prihodnje. Razlika seveda obstaja, vendar jo mora Matevž zapirati postopoma in prepričan sem, da je na dobri poti.«

Ali bi nam v teh primerih izkušnje Mateje Šimic kaj pomagale ?

»Seveda, in na to temo sem se z Matejo že pogovarjal, saj bi jo potrebovali na področju svetovanja najboljšim slovenskim tekmovalcem in njihovim ekipam. Druga zadeva pa je, da moramo narediti kaj na tem, da bodo te ekipe in tekmovalci Matejo sprejeli dobronamerno. Treba bo gledati na Matejo ne več kot na tekmovalko in na morebitno konkurentko, ampak na Matejo, ki je dosegla veliko v triatlonu in ima neprecenljive izkušnje.«

Na kakšen način ?

»Recimo, govorimo o tem, da greš na tekmo na drugi konec sveta, pa zboliš, ali se zastrupiš s hrano… skratka, gre za veliko pomembnih podrobnosti, ki tvorijo celoto. To se je na žalost zgodilo Domnu Dorniku, kjer se mu je mogoče celo spremenila sezona, vsekakor pa je ta dogodek vplival na rezultate na naslednjih treh tekmah. Po zastrupitvi s hrano namreč telo potrebuje kar mesec dni, da pride na primeren nivo.«

Ali sta Domen in Jana že toliko daleč, da bosta lahko realno kandidirala na OI ?

»V bistvu ja, pa tudi ne. Domen je dobil štipendijo od OKS, in ta vikend nastopa tudi na tekmi svetovnega pokala v Salinasu. Videlo se bo, ali se je uspel vrniti na nivo, kjer je že bil, čeprav mislim, da mu je to že uspelo. Zato mislim, da je kar realen kandidat in da bo konkurenčen.«

Kaj pa Jana ?

»Težko, saj se je opekla pred letom dni, ko je odšla na univerzo v španski Alicante. Padla je namreč v neko zgodbo, ki ji ni bila najbolj pisana na kožo. Imela je med drugim tudi preveč brutalne treninge, ki so ji prej škodovali kot koristili. Sedaj potrebuje predvsem počitek in čisto glavo, zato upam, da bomo po novem letu lahko ponovno šli v nek resen trenažni proces.«

Vendar ni še nič izgubljenega. Naši mladi triatlonci imajo še kar nekaj let vrhunskih tekem pred sabo.

»Seveda. Vsi vemo, kdaj je Mateja Šimic naredila najboljše rezultate – ko je postala mama in ko je bila starejša od 30 let.«

In napake so nekako nujne – saj le kako pa bi se drugače kaj naučili….

»Da, vendar se ni enostavno pobrati, ko si povsem na dnu. Takrat potrebuješ predvsem podporo svoje ekipe in ljudi, ki jim zaupaš. In pomembna je beseda, ki jo bom vedno bolj ponavljal: kontinuiteta.«

Zakaj ?

»To pomeni, da nimaš recimo obdobja, ko treniraš intenzivno, in imaš nato daljša obdobja, ko sploh ne treniraš. Za delo in uspehe na dolgi rok je nujen strukturni trening skozi vso leto, in tudi počitek mora biti načrtovan. Skratka, zelo pomembna v prihodnje bo kontinuiteta.«

Za njima sta dva mlada leva, Eva Skaza in Matevž Planko.

»Da, seveda, in lahko rečem, da sta Eva in Matevž letos najbolj konstantno tekmovala na evropskem in svetovnem nivoju. Zdi se mi, da Eva celo bolj kot Matevž, ki je po avgustu zapadel v manjšo krizo. Verjetno je njegova ekipa to analizirala, torej zakaj je bilo po Stockholmu nekaj slabših rezultatov.«

Mogoče je bil Matevž že malce utrujen, če se ne motim, je imel kar 7 ali 8 vikendov zaporedoma tekme.

»Seveda, mogoče bi bilo bolje, če bi imel kakšno tekmo manj, saj je še mlad tekmovalec. Vendar da ne bova preveč pametovala, Matevž ima odlično ekipo, ki bo že vedela, kako in kaj. Res pa je, da drugo leto Matevž iz mladincev vstopa v kategorijo U 23, kjer je veliko močnejša konkurenca.«

Eva v tej konkurenci že tekmuje.

»Da, in je recimo letos na EP v Kitzbuhelu dokazala, da je zraven in da je konkurenčna. Res pa je, da ji še malo manjka na tekaškem delu, vendar se s pametnim delom to lahko hitro nadgradi. Veseli pa podatek, da ji zelo dobro kaže na plavalnem in kolesarskem delu. Imela je tudi to nesrečo v Rotterdamu, da je bila zaradi smole z neoprenom diskvalificirana. Vse to je tisto pomanjkanje izkušenj, o katerih sva govorila.«

Gre pa na svetovnem nivoju za veliko razliko, ali tekmuješ med mladinci ali v U 23, kajne ?

»Seveda, in Matevža čaka velik zalogaj, saj gre v U23 kategoriji sodeč po udeležbi v Rotterdamu kar za močno člansko kategorijo. Torej bo Matevž praktično vržen v morje »morskih psov«, kar pa smo nenazadnje tudi vedeli.«

Zadaj prihaja novi mladi val – Jan Škrjanc, Katja Hočevar, Tjaša Vrtačič, Žiga Berlec, Domen Obreza.

»Res je, prihaja zanimiva in talentirana generacija, starih od 15 do 18 let. Vendar so še premladi za kakšne bolj konkretne napovedi. Predvsem naj redno hodijo v šolo in pridno trenirajo, imajo naj tudi resnega trenerja, ki je njihov zaupnik. Ostalo pa bo prišlo samo po sebi.«

Kako komentiraš nastope naših paradnih dolgoprogašev – David Pleše, Denis Šketako, Jaroslav Kovačič, Matic Modic ?

»Dolgoprogašem je treba dati priznanje, saj so zares odlični. V zadnjem času so dosegli zares veliko. Lani je bil recimo Denis evropski prvak v dolgem triatlonu, Jaro pa je bil letos tretji na EP v Almeru. David Pleše je bil lansko leto odličen na Havajih in letos v Celovcu. Letos je imel malce nesrečen, ampak verjetno pričakovan odstop na Havajih zaradi padca, ki ga je imel mesec dni pred tekmo in je očitno pustil posledice.«

Kako je z Maticem Modicem ?

»Modic ima letos krizo in mu telo nekaj sporoča. Ima veliko odstopov na tekaškem delu, čeprav odlično dela na treningih. Moramo se zavedati, da gre pri dolgoprogaših za dve zgodbi.«

Za kateri zgodbi ?

»Eno je zgodba mednarodne triatlonske zveze, kamor se vsekakor vključujeta Kovačič in Šketako. Drugo pa je Ironman, ki pa je dejansko komercialno blagovna znamka, kjer se bolj orientirata Modic in Pleše. Ironman je nivo tekmovanja, kamor vsi dolgoprogaši želijo iti. Morda je nivo tekmovanj mednarodne TZS nekoliko nižji. Ampak za nas, TZS Slovenije, je bolj pomemben iz enega samega stališča.«

Zakaj ?

»Tukaj lahko uresničimo tisti minimum finančnih prilivov, ki jih dobimo od države za dolgoprogaše. Treba pa je vedeti, da je TZS Slovenije s svojim delovanjem, članstvom v OKS, mednarodnem Olimpijskem komiteju postavljena na to pozicijo zaradi OI. In bomo, dokler ne bo dolgi triatlon ali katerikoli drugi triatlon na OI, podpirali v glavnem samo kratki triatlon. Želimo namreč pripeljati tekmovalce na OI in to je naša naloga.«

Bliža se obdobje kvalifikacij za OI za Tokio, od maja 2018 do maja 2020. Smo lahko optimisti?

»Moramo biti optimisti. Želje niso velike, ker nimamo veliko tekmovalcev. Mislim, da bodo na OI poskušali priti Matevž Planko, Domen Dornik, Eva Skaza, za Jano Koradej pa upam, da bo poskušala. Drugih za zdaj tako ali tako nimamo. Po najboljšem scenariju, ki se nam lahko zgodi, je ta, da imamo v Tokio enega moškega in eno žensko, kar bi bilo vrhunsko. Če se nam zgodi samo eden za Tokio, je to zelo dobro. Je pa nujno, da se nam na OI 2024 zgodi 1+1.«

Pomembna zgodba je tudi paratriatlon, kjer zelo aktivno sodeluješ, saj si spremljevalec Alena Kobilice.

»Res je, in Alen je v 2017 dosegel tisto, kar si je zadal v začetku sezone. Torej da je ostal uvrščen v prvo deseterico v svetovnem pokalu v paratriatlonu. To mu omogoča, da bo lahko tekmovanja nadaljeval na tem nivoju in da bo uvrščen na štartno listo. In šele drugo leto bo znano, ali bo panoga, kjer nastopa Alen, vključena na OI leta 2020.«

In če bo vključena ?

»Potem bo seveda tudi za Alena potrebno narediti načrt, kako priti na OI. Veseli pa dejstvo, da je Alen naredil že kar nekaj izboljšav v procesu treninga, postopno napreduje, in prepričan sem, da še ni rekel zadnje besede.«