Štiriinpetdesetletna dr. Nada Rotovnik Kozjek, članica TK Ljubljana, je že vrsto let zdravnica in vodi oddelek za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Nada je znana v triatlonski srenji, saj aktivno tekmuje zadnjih 20 let, do zdaj pa je opravila tudi 28 Ironmanov. Simpatična in zgovorna je pripravljena dolgo govoriti o vsem, kar ji pomeni največ v življenju – o njenih najbližjih, športu in o poklicu. Zato nas je v pogovoru zanimalo, kako uspe uskladiti vse svoje službene, družinske in športne obveznosti.

Nada, niste pa aktivno samo na Onkološkem inštitutu, kajne ?

»Res je. Poleg dela na Onkološkem inštitutu učim na Medicinski fakulteti, predavam in učim tudi o dietetiki, na Biotehnični fakulteti učim prehrano o športnem treniranju… Skratka, učim športno klinično prehrano na več nivojih zdravstvenega izobraževanja, ker bi radi to vključili kot del medicinske obravnave športnikov.«

Kaj to pomeni?

»To pomeni, da je športna prehrana pravzaprav ključni del preventive športnikov in se jo morajo začeti učiti v zgodnjih letih. Sindrom relativno energijskega pomanjkanja prizadene rast in razvoj otrok, vodi k poškodbam in vodi tudi k prehitremu koncu kariere mnogih mladih športnikov.«

Torej ne govorimo samo o odraslih športnikih in o triatloncih, ampak tudi o mladih?

»Seveda. Mi imamo številne mlade in zelo dobre triatlonce, ki zaradi preobremenitve mnogo prehitro zaključijo svojo športno pot. To seveda ne opažamo samo pri triatloncih, ampak tudi pri drugih športih. Podoben primer je plavanje, kjer sodelujem že veliko let pri obravnavi zlasti mladih plavalcev. Vse delamo na sistemskem nivoju v okviru OKS, kjer sem članica medicinske komisije in skušamo postaviti to kot del obravnave vseh športnikov. Tudi zdaj, ko smo formirali medicinsko ekipo za OI, je njen član strokovnjak za športno klinično prehrano.«

Kaj je to klinična prehrana?

»Klinična prehrana pomeni vsako individualno prehransko obravnavo posameznika in daleč presega  samo prehransko svetovanje. Potrebno je spoznati vse zdravstvene značilnosti posameznika, karakteristike njegovega športa. To je zelo pomembno, saj brez tega, da poznamo osnovne zadeve posameznega športa in obdobja, v katerem ga ta posameznik izvaja, sploh ne moremo dati prehranskega nasveta.«

Torej to ni povezano s kakšnimi dietami ?

»Ne. Vemo, da so diete orodje tistih, ki ne znajo. Diete so pravzaprav zelo absoluten pristop in razen takrat, ko nimamo neke izrazite medicinske indikacije nekega hranila ali podobno, tega ne smeš uživati. Pravzaprav nimajo več nobenega mesta. Mi danes točno vemo, kdaj in kako jesti, in to znamo vsakomur svetovati.«

Torej športniki verjetno ne da tega ne bi hoteli upoštevati, ampak preprosto ne vedo.

»Seveda tega ne vedo, saj v tem marketinško naravnanem času to težko dojema tudi splošna populacija. Mi se danes premalo zavedamo, kako ključno je, da odredimo posamezniku primerno osnovno prehrano in jo priredimo temu, kaj počne. Ne samo v športu, ampak tudi v službi, ali pa če je nekdo bolan. Ta stroka je danes tako močno stopila v medicino, da mi pravzaprav poskušamo, vključno s tem, ko izobražujemo okolje okoli športnikov in športnike same, izobraževati tudi medicinski sistem. «

Kako to doseči ?

»Mi bi radi imeli aktivno populacijo. Prav pravilna prehrana aktivne populacije ni tista enostavno pogledano zdrava hrana, kot jo poznamo. Ampak je hrana, kjer je potrebno dodajati v določenih trenutkih tudi sladkor in tudi sol, ker drugače postane vse skupaj nezdravo. Gre za pravzaprav za nek integralni prodor v področje medicine, ki bo vključeval bolj primerno skrb za športnike. Jaz tu še vedno vidim, da je ključno, da mi poskrbimo za mlade športnike.

Zakaj ?

»Mladi športniki bodo postali kasneje starejši odrasli, ki bodo v življenje prinesli zdrave življenjske navade, ki jim bodo na nek način kapital za vse, kar bodo počeli. Imeli bodo bolj kakovosten pristop do lastnega telesa in do lastnega zdravja. Zadeve ne bodo take, da bodo želeli zdravje reševati z dietami ali da bodo šli k fitnes trenerju, ki jim bo napisal jedilnik. Ampak bodo skušali svojo vsakodnevno prehrano prilagoditi temu, kar počnejo za zdravje, torej da se gibajo za zdravje in da se bodo tako naučili teh osnov že v mladosti.«

Vedno večja debelost postaja problem, kajne ?

»Da. Ob tej epidemiji debelosti je tovrsten pristop k mlajši populaciji zelo pomemben. Torej da na eni strani vzgajamo mlade tako, da bodo lahko postali olimpijski športniki, po drugi strani pa da bodo lahko postali aktivni odrasli. To je tudi izjemna naložba v zdravstveni sistem.«

Vrniva se malo v triatlonske vode. Namreč vsi vas nekako bolj vidimo kot zagreto triatlonko. Kdaj ste prvič vstopila v triatlon?

»V triatlon sem vstopila čisto slučajno, okoli leta 1995, ko me je brat peljal na eno tekmo. Bil je triatlon v Železnikih in takrat nisem niti ločila, katero kolo gre hitreje, ali tisto s širokimi ali ozkimi gumami. Res je to, da sem bila izvrstna tekačica in velik del mojega veselja v triatlonu je bilo to, da sem lahko tudi tekla. Kasneje sem postala bolj kompleksna triatlonka. Še posebej, ko sem ugotovila, da je to mojemu telesu najbolj prijazen način rehabilitacije.«

Zakaj?

»Leta 1991 sem imela izjemno hudo nesrečo, ko sem padla v hribih. Utrpela sem večje število zlomov in sem bila obravanava kot invalid. Triatlon mi tako omogoča doživljenjsko rehabilitacijo. Brez triatlona ne bi bila funkcionalno toliko sposobna. Poleg tega sem se naučila še veliko drugih vsebin. «

Na triatlonske dosežke ste verjetno zelo ponosna ?

»Težko je biti ponosen na dosežke, ki so pravzaprav rekreacija. So pa moji dosežki.«

Ste naredila kakšnega Ironmana?

»Da, naredila sem 28 Ironmanov. Trikrat sem šla na Havaje, čeprav sem se večkrat kvalificirala. Jaz tega ne smatram kot nek poseben dosežek, ker to je prišlo zraven, ker sem imela res veliko veselje v tem športu.«

Ampak poleg vaše službe in vsega je to izjemen dosežek. Kje ste pa uspela dobiti toliko časa za vse treninge?

»Saj mislim, da ne gre za to, da uspeš dobiti čas, ampak gre za to, da ti ta čas da vložek nazaj. Jaz izjemno veliko sedim, pišem, delam. S tem ko se gibam, si nekako dovajam energijo in to je praktično edini čas, ki ga imam za sebe. Med drugim pa sem imela nekaj tekmovalnih rezultatov.«

Katere pa ?

»Če jih zdaj pogledam za nazaj, vidim, da so bili izjemno dobri. Recimo SP polovička 2007, Clearwater FL, bila sem 13. s časom 4.53 (0,30; 2.28; 1.47.05), najbojši rezultat na Ironmanu pa je bil 10.29 (Ironman Austria 2004, Ironman Florida 2008), bila sem tudi trikrat na SP na Havajih. Bila sem tudi tretja na nekem izredno velikem olimpik triatlonu v Zürichu in sem premagala celo Švicarko, kasnejšo vrhunsko triatlonko in olimpijko Karin Thurig, ki je bila takrat zelo dobra kolesarka. Takrat mi je Igor Kogoj rekel, da je to moj daleč največji triatlonski uspeh, ampak da se tega ne zavedam. Danes se tega še kako zavedam.«

Zdaj se ravno vračava v preteklost in me zanima, kako bi vi ocenila napredek triatlona v 20-ih letih v Sloveniji?

»Ko sem šla na prvi Ironman Trimanijo v Celovec, smo tja šli vsi, ki smo se takrat s triatlonom ukvarjali. Zame je bil to korak v področje, kjer sploh nisem vedela, kaj se tam dogaja. Bili smo izvrstni kolegi. Jaz sem takrat dobivala nasvete od Uroša Velepca do Igorja Kogoja in Breznikarja. Stanovali smo v eni hiši. Bila je tovarišija in tudi tekme so bile odlični socialni dogodki. Danes je to drugače. «

Katere so bistvene razlike ?

»Danes so dogodki zelo dobro organizirani in triatlon dobiva mesto, ki si ga zasluži. Triatlon je izjemno atraktiven šport. Opažam pa, zlasti na velikih triatlonih, kot je Ironman, da je šel v neznosno komercializacijo. Moj prvi obisk na Havajih in moj zadnji leta 2009 je bila taka razlika, da sem se spraševala, ali je treba športne korake res tako drago prodati. To mi na nek način ni všeč, ker je to tako lep šport. Jaz mislim, da ni potrebe, da se zanj porabi tako veliko denarja.«

Kakšni so vaši načrti za letos?

»Običajno imam letni načrt, ki vsebuje en Ironman. Letos grem v Celovec v Avstrijo. Lani je tudi hči naredila svoj prvi Ironman in je bila s svojimi 23 leti najmlajša na tekmi. «

Kaj mislite o slovenskem triatlonu in o njegovi perspektivi ?

»Glede na stopnjo organiziranosti in glede na to, da so nekateri klubi spoznali, da za najmlajše ni bistvo to, da se dirka, ampak da se športno vzgaja, vsekakor imamo pesrpektivo. In če bomo res utegnili vključiti ta sistem celostne medicinske obravnave s poudarkom na preventivi, tako kot smo imeli prejšnji teden delavnico v triatlonskem klubu Ljubljana, bodo določeni talentirani atleti prišli na površje.«

Bo to dovolj ?

»Na žalost ne. Smo pa Slovenci prototip, koliko talentov imamo in jih potem prehitro pokurimo.«

Ampak vse je mogoče – vi ste to dokazala.

»Jaz sem dokaz, da je gibanje vedno pomembno. Samo to. Pa tudi če preplavaš 1000 metrov in ne 3000, samo da si konsistenten. Ljudje to preveč potiskamo ob stran. Gibanje je regulator našega zdravja, hrana je samo podpora.«

Verjetno to velja za vse rekretivce, ne samo za vrhunske atlete, kajne ?

»Res je. Gibanje je presnovni regulator in če se bomo premaknili, bomo vsako hrano spravili v svojo smer. Vse skupaj je treba vzeti s pravo mero pameti in v ničemer pretiravati. Moramo pa imeti veselje pri tem. Triatlon ti veliko ponuja, ni ti dolgčas in veliko več panog je v triatlonu, kot samo tri. So še menjava, hrana, tehnologija…«