Sedemindvajsetletna Nina Mandl (rojena v Kopru, drugače živi v Krškem), članica triatlonskega kluba Multisport Krško, ima v svoji kratki triatlonski karieri kar nekaj prelomnic.

Že od mladih nog je bila odlična plavalka, prve triatlonske izkušnje so ji pustile dober občutek…vendar je šele po težki prometni nesreči pred nekaj leti začela na triatlon gledati drugače. In zanimivo, tudi njeni rezultati so od takrat boljši. Drugače je Nina študentka Filozofske fakultete, uči se za prevajalko, in upa, da bo v lahko v tej branži v prihodnje našla svojo zaposlitev.

Nina, menda si v triatlon prišla iz plavanja ?

»Da. Izhajam iz plavanja, saj sem začela plavati že pri šestih letih. Najprej smo imeli malo plavanja v OŠ, potem so nas povabili v plavalni klub. Tako sem tam pristala in ostala. Oče je leta 2003 zasledil novico o akvatlonu, ki je bil v Ljubljani. Takrat sem šla preizkusit, kako to izgleda. V naših koncih sem bila med prvimi, ki je s tem začela.«

Kako se ti je zdela prva tekma?

»Takrat sem zmagala. Zmaga me je navdušila, plavanje mi je bilo super, ni mi bilo problem teči in ko me je oče vprašal, če bi šla še na kakšno tekmo, sem bila takoj za. Ker izhajam iz plavanja, tega akvatlona sploh nisem vzela kot neko tekmo. To sem vzela čisto preprosto, torej da sem odplavala, odtekla, na koncu sem pa še medaljo dobila. Medalja je bila velika, to me je takrat še dodatno navdušilo, pa še Matic Osovnikar mi jo je takrat podelil (smeh)…in zame je bilo to takrat res navdušujoče.«

Kaj je bilo potem? Si se včlanila v kakšen klub?

»Potem sem šla še na en akvatlon na Ptuj, kjer sem prehitela še vse fante in to se mi je zdelo še bolj super. Mislim, da sem potem eno leto tekmovala na akvatlonih. Pri 16-ih letih sem kot najmlajša tekmovalka opravila šprint na Ptuju, dobila sem tudi nagrado, ker sem bila najmlajša. Takrat so namreč podeljevali glinene kipce kurenta za najmlajšega in najstarejšega tekmovalca.«

Kakšen se ti je zdel preskok iz cicija na šprint?

»Kar velik vendar se takrat sploh nisem obremenjevala s tem.«

Kdaj si začela bolj resno trenirati?

»Še celo srednjo šolo sem trenirala v plavalnemu klubu. Kolo in tek sem imela pa za zraven. V srednji šoli sem bila nekajkrat državna prvakinja v duatlonu in v triatlonu. Hodila sem tudi na EP za mladince. Ko sem prišla na fakulteto, sem se bolj resno usmerila v triatlon. Se mi zdi, da sem najbolj zagrabila v letih 2013 in 2014. Mislim, da sem kot športnica in tekmovalka tudi bolj dozorela in tudi želja po triatlonu se je bolj izrazila.«

Zakaj ?

»Leta 2011 sem imela prometno nesrečo, saj me je zbil avto, ko sem kolesarila. Takrat sem mislila, da ne bom več mogla trenirati, saj sem 2 leti mirovala in sanirala poškodbe. Počasi sem prihajala nazaj. Po prometni nesreči sem začela drugače gledati na triatlon in tudi rezultate imam od takrat boljše. Mislim, da sem zdaj veliko boljša, kot sem kadarkoli bila.«

Kakšne razlike si opazil in občutila, ko si šla iz slovenskega mladinskega pokala na evropski mladinski pokal?

»Predvsem je več dobrih tekmovalcev. Tu so vsi dobri. Hitrost, motivacija, borba je večja. Temu sledi, da je tudi večja trema pred tekmo. Saj to je po eni strani dobro, ker potem še dodatno več iztisneš iz sebe in si še boljši, kot misliš, da si.«

Zadnja leta dosegaš dobre rezultate, vidi se napredek….

»Ko si mlajši, ne razmišljaš sam toliko o procesu treninga, zakaj vse to počneš. Slediš samo trenerju in te on usmerja. Zdaj se bolj sama zavedam svojega telesa, zavedam se, zakaj določene stvari počnem. Tudi trenerko imam super, to je Melita Hajdinjak. Sva super tim, saj ona mene razume in jaz njo. Točno vem, kaj hoče od mene, da naredim. Super zna splanirati treninge.«

Si v članski reprezentanci, pred kratkim si nastopila v Bolgariji na Balkanskem prvenstvu…

»Letos je bil v Bolgariji to moj največji uspeh. Lani sem bila na EP v akvatlonu, tam sem bila 8. med dekleti elite in 18. absolutno. Potem sem šla še na svetovno univerzitetno prvenstvo v Švico, kjer sem bila 42. Letos sem hotela nastopiti na čim več tekmah. Na začetku sezone sem imela malo zdravstvenih težav. Šele zdaj sem to nekako sanirala in prišla na dokaj optimalno pripravljenost. Zato smo se odločili za to balkansko prvenstvo, kjer sem dosegla 6. mesto, kar je solidna uvrstitev.«

Kaj ti je bolj všeč, če ti dam na razpolago olimpik ali šprint?

»Težko vprašanje. Če bi me vprašali pred 10 leti, bi rekla šprint. Danes temu ni tako. Lahko rečem, da sta mi oba všeč in da ima vsak svoje posebnosti. Nimam težav, saj lahko tekmujem na obeh.«

Kakšni so tvoji načrti za letos? Kaj te še čaka?

»Letos je že skoraj konec sezone, ker so se po koledarju spremenile tekme. Malo so jih prestavili. Običajno je bil Bled šele septembra, zdaj je pa bil že prej. Balkansko prvenstvo je bilo letos meni prioriteta. Imam pa še v planu triatlon v Celju, potem je še DP v akvatlonu v Brestanici, potem imam pa še ekipna tekmovanja.«

Kaj pa razmišljaš za vnaprej? Imaš v planu triatlon za daljše razdobje ali greš iz leta v leto?

»Najbolj sem vesela, da redno napredujem. O nekih res visokih ciljih ne morem govoriti. Vem, da imam še dovolj rezerve in mi je pomembno, da bi še naprej enako napredovala. Mislim, da lahko napredujem še v vseh treh disciplinah. Opazila sem, da se iz tekme v tekmo nekaj dodatnega naučim, napredujem iz tehničnega vidika tekmovanj in mogoče tudi iz taktičnega vidika. Na vsaki tekmi ga polomiš ali pa narediš nekaj dobrega. Iz tega potegneš izkušnjo. Res imam za sabo skoraj 20 let tekmovalnih izkušenj, ampak se mi zdi, da se še vedno lahko naučiš nekaj novega. Življenje je učenje.«