Mlada, 22-letna Kamničanka Maruša Klemenc (23 let bo dopolnila 28. avgusta) je zadnja leta ena izmed prijetnih stalnic v slovenskem ženskem triatlonu.

Ne samo, da že vrsto let spada v vrh najbolj uspešnih slovenskih triatlonk, je tudi stalna članica reprezentance, sedaj članske U23. Uspešno združuje študij in treninge, saj je končala tretji letnik študija medicine. Ob vsem tem se Maruša Klemenc zaveda, da ima v triatlonu še veliko rezerve, zato se veseli prihodnjih treningov v TK Utrip in tekem na slovenskem ter evropskem triatlonskem odru.

Maruša, menda si že kot mlado dekle prišla v triatlon.

»Za triatlon sem prvič slišala, ko mi je prijateljica rekla, da bo začela trenirati triatlon in me je povabila zraven. To je bilo jeseni 2005, ko sem bila stara 11 let.«

Kako je to izgledalo, najbrž si ga spoznavala skozi igro ?

»Jaz takrat nisem vedela, kaj je triatlon, kako to poteka, kako je naporno. Sploh nisem vedela, v kakšen šport se spuščam. Nisem si ničesar predstavljala, kako bo, ampak sem potem ugotovila, da mi ta šport zelo ustreza. Tu je potrebno veliko discipline, trme in vztrajnosti in jaz sem imela vse te lastnosti. Triatlon mi je všeč zato, ker veliko časa preživiš zunaj, ko tečeš in kolesariš. Poleti lahko plavaš v jezeru. To mi je najbolj všeč v tem športu.«

Se spomniš svojega prvega cici akvatlona?

»Nikoli nisem tekmovala v cici kategoriji, ker sem začela kar s super šprintom. To je bilo na začetku leta 2006, ko sem opravila svoj prvi super sprint duatlon Kočevska reka.«

Kakšni so bili občutki, ko si opravila svojo prvo tekmo?

»Takrat mi je bilo grozno. Jokala sem en dan pred tekmo, nisem spala, grozno mi je bilo in sploh nisem hotela nastopiti. Potem pa sem vseeno šla na tekmo in jo opravila. Bila sem zelo vesela, zato sem hotela iti tudi na naslednjo. Dobila sem motivacijo. Sploh ne vem, kakšen čas sem imela, nič, samo da sem tekmo pripeljala do konca.«

To so bila otroška in najstniška leta. Kdaj pa si začela bolj resno trenirati?

»Bolj resno sem začela gledati na triatlon konec osnovne šole. Ko sem prišla v gimnazijo, sem imela sošolko Katarino Ugrin, ki je z menoj trenirala. Ona je bila zelo resna in zelo pridna. Na žalost je zdaj nehala, ampak je bila zelo uspešna. Bila je moj vzor. Želela sem si biti taka kot ona in takrat sem zelo resno začela gledati na triatlon. Ker sva bile sošolki, sva ena drugo vlekle naprej.«

Ali se ti zdi, da so družba in prijatelji pomembni v triatlonu?

»Da, zdi se mi, da smo punce tekmovalne. Ampak ne tekmovalne na način, da bi hotele ena drugi slabo, ampak v pozitivnem smislu. Tako nekako, da ko vidiš eno uspešno punco zraven sebe, dobiš dodatno motivacijo in želiš biti tudi ti na istem nivoju kot ona.«

Pri tebi je bil preskok iz super šprinta na šprint zelo hiter. Zelo hitro si tudi postala članica reprezentance.

»Nekaj mednarodnih tekem sem se udeležila že kot mladinka in šla sem tudi na EP 2012 kot mladinka. Takrat sem zasedla 29. mesto in meni osebno se je to mesto zdelo zadovoljivo. Zadnje svoje mladinsko EP pa nisem šla, ker sem takrat štartala že olimpik in sem naredila s tem preskok v U23 oziroma v člansko konkurenco.«

Maruša, ti si že 5-6 let ves čas v vrhu. Kaj je temu razlog? Si prišla iz plavalnih vrst? Je razlog trening teh zadnjih nekaj let in se zato iz leta v leto izboljšuješ ?

»Jaz prej nisem plavala. Niti plavalnega tečaja nisem imela. Jaz sem bolj zaprta oseba in nikoli nisem bila v nobenih krožkih, v nobenem športu. Mislim, da sem sčasoma rastla. Jaz sem zelo vztrajna in če mi kdo reče, da nekaj ne morem ali da me kdo podcenjuje, me to kar malo podžge, da dam še več od sebe, da še več pokažem, kaj zmorem.«

Ko si šla na prvo mednarodno tekmo, kaj si opazila? Govorim glede primerjave s slovenskimi tekmami.

»Razlika je v tem, da je v Sloveniji ena punca na nekem nivoju, potem pa dolgo ni nobene druge. Potem je spet druga punca na drugem nivoju in spet dalj časa nič. Na mednarodnem nivoju pa je tako, da si ti in potem je okoli tebe še 20 enako dobrih, pa 20 boljših in 20 slabših. Zelo je zgoščeno. V Sloveniji je potek tekme zelo predvidljiv.«

V tujini pa ni ?

»V tujini je tako, da si lahko enkrat med prvimi, potem pa si naslednjič med zadnjimi. Pa to sploh ni problem v tebi, da bi ti imel tako razliko v nastopu, ampak drugi so se premešali. Če bi mi vsi redno tekmovali na mednarodnih tekmah, bi dobili ta občutek, da ni isto kot pri nas. V Sloveniji je tako, da če si vedno prvi in se potem zgodi, da si pa enkrat drugi, je kar naenkrat že nekaj grozno narobe. Na mednarodnih tekmah si lahko enkrat prvi, drugič deseti itd. In še vedno se ti zdi, da si dober ravno zato, ker se zavedaš, da so drugi tako boljši.«

Kateri so tvoji največji mednarodni uspehi v preteklih letih?

»Lani sem nastopila na študentskem SP, kjer sem osvojila 33. mesto na olimpik tekmi. Potem sem bila na EP mlajših članov U23, kjer sem bila 30. To je bilo v Bolgariji. Bil je šprint namesto olimpika.«

Kaj imaš raje: šprint ali olimpik?

»Če sem iskrena, je tako, da če imam dober dan, raje vidim, da imam olimpik. Če imam slab dan, imam pa raje šprint. To je zato, ker če si ti utrujen in imaš slab dan, boš šprint že nekako spravil skozi, saj je le ena ura tekme. Če imaš pa slab dan na olimpiku, pa si že na sredini kolesa in veš, da imaš do konca še 30 km kolesa in 10 km teka, je to za glavo zelo slabo.«

Kaj razmišljaš v prihodnje? Se boš osredotočila na šprint, olimpik ali ti je vseeno?

»Šprint in olimpik jemljem enakovredno. Olimpik je še vedno olimpijska disciplina in k njej vsi triatlonci težijo, da bodo tam najboljši. Za šprint se mi zdi, da če si v njem dober, si potem tudi na olimpiku in obratno. Majhne razlike so, ampak moraš biti oboje dober. «

Lani si zmagala slovenski pokal, te je to presenetilo?

»Res me je presenetilo. Niti slučajno ne spremljam točkovanja, niti nisem vedela, katera tekma je za slovenski pokal. Nisem načrtovala svoje sezone tako, da bi zmagala pokal, ampak tako se je izšlo.«

Lani si očitno dobro trenirala, da si zmagala.

»Mislim, da je novost že to, da smo v triatlonskem klubu Utrip dobili novega trenerja. To je takoj sprememba, saj je že način treninga drugačen. Poleg vsega sem tudi sama dojela, da ni vsak trening tekma in da meni bolj odgovarja, če treniram sama. Če me daš v neko skupino, bom vsak trening šla prehitro, kot je planirano, zato se »skurim« in grem na tekmah počasneje. Zdaj vidim, da moram trening jemati kot trening in tekmo kot tekmo. Spoznala sem, da mi bolj odgovarja, če več treningov naredim sama.«

Kdo je tvoj trener? Najbrž ima tudi on zasluge, da si napredovala….

»Uroš Seme. Pri njem mi je najbolj všeč to, da je bil tudi on sam tekmovalec. Velikokrat nam pove svoje izkušnje, kaj je on naredil, če je imel slab dan, če mu je padla motivacija. Najbolj mi prav pride, ko daje nasvete iz svojega življenja in za to sem mu najbolj hvaležna, torej da svoje izkušnje deli z nami.«

Kako ocenjuješ letošnjo polovico sezone ? Je bilo po tvojih pričakovanjih?

»Prva polovica je bila kar v redu in v skladu z pričakovanji. Vse tekme, ki sem jih imela, sem tekmovala na vso moč in jih uspešno pripeljala do konca.«

Si zadovoljna z rezultati? Kateri je bil najboljši?

»Do sredine maja sem bila pripravljena tako, kot sem morala biti, potem pa je forma padla zaradi izpitnega obdobja – ampak to sem vedela že vnaprej. Že lani septembra sem vedela, da bo ta čas najtežji ravno zaradi izpitov. Moj cilj je bil, da sezono pripeljem do konca, ne glede na okoliščine.«

Koliko tekem si imela?

»Najprej sem bila v Italiji, v Cavallinu. Potem sem šla na Ptuj in na Šmartinsko jezero. Forma je bila tukaj točno taka, kot bi morala biti. Potem sem izpustila tekme, ker sem vedela, da bom utrujena. Šla sem na oba DP v Kočevje in na Bled. Forma takrat ni bila več ista, ampak to sem predvidevala že prej. Hotela sem pač dati vse iz sebe.«

Katera je naslednja tekma?

»Zdaj se pripravljam na EP mlajših članov U23, ki bo 5 avgusta na Madžarskem v olimpik preizkušnji. Nimam načrtov, do katerega mesta bi se rada uvrstila. Zdaj sem 4 dni počivala, ko je bilo konec izpitnega obdobja. Začela sem počasi nazaj trenirati, ampak ne vem, če bo dovolj časa, da bom v najboljši formi na tej tekmi. Moj cilj je samo, da pridno treniram do tekme. Lansko uvrstitev pa bi seveda rada izboljšala. «