Letošnja sezona tekmovanj pod okriljem WT (brez dolgega triatlona) se bo zaključila prihodnji konec tedna, z mladinskima svetovnima prvenstvoma v triatlonu in duatlonu,  Komentar o dosedanjih slovenskih nastopih je prispeval glavni trener slovenskega triatlona Klemen Laurenčak. 

Tekmovalno sezono smo začeli maja v Italiji, torej v naši bližini. Tekme evropskega pokala smo se udeležili s številčno zasedbo, ne da bi vedeli, kaj lahko pričakujemo. Upali smo, da se bodo naši najboljši borili za visoke uvrstitve. Začelo pa se je »toplo-hladno«. Mladinci in mladinke so prikazali cel spekter nastopov. Najboljši so bili uvrščeni na rob prve četrtine nastopajočih. Fantje, ki so trenutno bolj izkušeni, so pokazali malce več, punce, za katere je bil to večinoma prvi nastop na takšni tekmi, pa so z uvrstitvami, na robu zadnje tretjine, »preživele« krstni nastop. Člani so na tej temi žal »pogoreli« na celi črti. Smo pa v nadaljevanju sezone ugotovili, da je bil nivo tekmovanja v Caorlu izjemno visok, tako pri članih, kot tudi pri mladincih. To je bila prva pomembnejša tekma po letu in pol, ki so se je dejansko tudi vsi udeležili in, ki je rezultate postavila v nov kontekst.
Nadaljevali smo po načrtu. Udeležili smo se tekme v Olsztynu, kjer se je tekmovalo v sprint razdalji, svetla točka nastopa so bili dobitniki točk za rang lestvico, tako pri mladincih, kot pri članih. Kmalu je sledilo domače DP v standardni razdalji, ki so jo tekmovalci vzeli bolj za trening za prihajajoča prvenstva. Najprej evropsko prvenstvo v Kitzbuhlu, kjer se je prvič tekmovalo v super sprint razdalji in v dvodnevnem formatu na tem nivoju, ter nekaj dni pozneje evropsko prvenstvo v akvatlonu. Na nobeni tekmi nismo dosegli izjemnih rezultatov, ostali smo v povprečju. Moram reči, da smo iskali razloge za te povprečne rezultate, vendar smo ugotovil,  da se je nivo športa med tekmovalno prekinitvijo močno dvignil. Zlahka smo ugotovili, da moramo najti način, kako stopiti korak naprej.

Imamo pa vseeno rezultat iz prvega dela sezone, s katerim se lahko pohvalimo. To je medalja z evropskega mladinskega prvenstva v duatlonu v Romuniji, kjer je Monika Bartol dosegla odlično 2. mesto. Na isti tekmi je bil Staš Tomšič 7. Še ena sezona, kjer je Slovenija pod okriljem WT dobila medaljo na velikem tekmovanju.

Avgusta smo v Radovljici izpeljali kvalitetne priprave in nestrpno pričakovali jesensko sezono. Mladinci in mladinke so nato čez poletje redno nastopali na tekmah evropskega pokala ter postopoma dosegli vedno boljše rezultate. Sploh fantje so se začeli uvrščati med prvih 10 (Jakob Mamič in Ul Denša), kar je bil en pozitiven znak. V članski konkurenci pa je bila edina svetla točka v sezoni Tjaša Vrtačič, ki je z 12. mestom na evropskem pokalu v Turčiji dosegla svojo najboljšo uvrstitev na tem nivoju tekmovanj.
Dejansko smo, prej opisane najboljše rezultate, dosegli v avgustu, na domači tekmi na Bledu pa smo nastopili s številčno zasedbo, vendar preboja povsem v ospredje žal ni bilo. Tudi na evropskem prvenstvu za mlajše mladince v Turčiji, kjer smo pričakovali uvrstitev med prvih 15, tega cilja nismo dosegli, nismo pa bili daleč.
So se pa naši tekmovalci izjemno izkazali na Balkanskem prvenstvu, kjer smo osvojili 1. mesto med članicami (Tjaša Vrtačič), 2. mesto med člani (Klemen Bojanc), ter prvo mesto v štafeti. V naboru držav na Balkanu nimamo konkurence.

Upamo, da nas največji rezultatski uspehi še čakajo in sicer prvi novembrski konec tedna. Isti vikend bodo namreč nastopili Monika Bartol in Staš Tomšič na svetovnem mladinskem prvenstvu v duatlonu, ter Jakob Medved, Jakob Mamič, Ul Denša in Žiga Podgoršek na svetovnem mladinskem prvenstvu v triatlonu. Vsaka uvrstitev med prvih 15 bo za nas vredna “zlata” če se tako izrazim.

Vsekakor je opaziti trend, da se rezultatsko dvigamo, se pravi, da dlje, ko gremo v sezono, boljše rezultate dosegamo v mednarodni konkurenci. Po eni strani gre to pripisati dejstvu,  da se je celotna triatlonska sezona izpeljala, predvsem pa je pomembno drugo, da smo skozi sezono malce odpravili vpliv zapore življenja in treninga pozimi. Spomladi smo bili, glede na nekatere države malce v deficitu, saj je večina Evrope celo zimo normalno trenirala, medtem ko so bili naši športniki na suhem. Vendar tega ne jemljemo za izgovor, temveč kot vzpodbudo. Pomembno je naslednje – zadovoljni smo, da smo lahko tekmovali na mednarodnem nivoju, izkoristili smo vse priložnosti in tekmovali več kot smo to počeli v preteklosti. Spoznali smo da sistem treninga deluje, to pomeni, da ko naši športniki trenirajo redno, brez prekinitev, napredujejo in s tem napredujejo tudi v rezultatih. To je glavno. Zagotoviti jim moramo okolje za nemoteno in redno vadbo in uspehi v naslednjih letih ne bodo izostali.

Vsekakor imamo svetlo prihodnost. Prvič po dolgem času imamo močno mladinsko žensko in moško ekipo. Računamo, da bomo tudi s člansko ekipo naredili rezultatski napredek in se postopoma začeli udeleževati tekmovanj nižjega nivoja (svetovni pokal, svetovna serija).