Štiridesetletni Ribničan Miloš Petelin je že več kot dve desetletji zapisan triatlonu, najprej kot tekmovalec, nato pa aktivno kot trener, funkcionar na TZS itd. Lahko rečemo, da ima triatlon v Sloveniji v malem prstu, saj je bil pred desetletjem in pol eden izmed tistih zanesenjakov, ki so postavljali TZS na noge. Pravi, da se stanje sedaj in takrat ne da primerjati, saj se je zgodil velik napredek.

Miloš, menda je triatlon del tvojega življenja že več kot dve desetletji ?

»V triatlon sem stopil leta 1995. Razlog je bil Mitja Dečman. On se je takrat poročil v Ribnico, kot nadebuden triatlonec iz celjskega kluba. V Ribnici so takrat imeli že odličnega atleta Damjana Kromarja, ki se je v Ribnici prvi začel resno ukvarjati s triatlonom.«

In potem ste ustanovili TK Ribnica ?

»Nekako smo se odločili, da ustanovimo trojko, ki je potem ustanovila klub, in leta 1996 smo začeli s triatlonom. Za moj vstop v triatlon je tako neposredno kriv Mitja, posredno pa Damjan. Damjan je bil takrat v ekipi Novice Extrem, Mitja je bil v Celju pri Jožetu Cankotu. Ko smo ustanovili klub, smo bili mi prvi trije člani in prvi tekmovalci.«

Si kdaj tekmoval?

»Da. V letih 1996-2003 sem tekmoval. Takrat, ko smo začeli, sem bil še eno leto mladinec. Največja moja tekma je bila Prestige Race Zagreb, na nivoju evropskega pokala. Tam sem zasedel 9 mesto.«

Miloš, zakaj triatlon? Kaj te je prepričalo, da si šel v to zgodbo?

»Zanimivo mi je bilo, da so tu trije športi. To daje raznolikost in zato treniranje ni monotono. Bil mi je tudi kot nov izziv.«

Tekmoval si do leta 2003 ?

»Da, do takrat, ko sem diplomiral. Pol leta po diplomi sem se zaposlil v TZS in potem sem se zavestno odločil, da ne bom več tekmoval, dokler bom zaposlen na TZS.«

Kakšna je bila tvoja vloga na TZS?

»Zaposlen sem bil kot panožni strokovnjak, zadolžen za srednje šole in dodeljen v Ribnico v šolo triatlona. Določen odstotek del sem lahko opravil tudi na TZS.«

Od takrat je minilo 14 let. Ti imaš zelo dober pogled na to, kakšno je bilo stanje v triatlonu takrat in kakšno je danes. Lahko primerjaš?

»Ne, se ne da primerjati. Ko smo začeli z Gregom Hočevarjem, ki je bil sekretar, nismo imeli praktično ničesar Takrat je bil proračun zveze tako velik, kot je bila moja plača. Začeli smo iz ničle. Po enem letu dela z Gregom smo se razšli. Takrat sem bil, pri 25-ih letih, deklica za vse, brez sekretarja, brez sistema, predsednik je bil Igor Kogoj. Bili smo brez zvez na OKS, na ETU. Skratka, bili smo slabši kot ničla.«

Torej je bilo zelo težko, ampak če pogledaš za nazaj, si lahko na svojo pot zelo ponosen. V 14-ih letih se je triatlon zelo dvignil, kajne ?

»Res je. Status se je dvignil, dobili smo olimpijko Matejo Šimic, dobili smo soliden budžet na TZS. Ampak začetki so bili zelo težki in to se prehitro pozabi, kako težko je bilo takrat. Po pravici povedano je bila TZS takrat organizirana slabše kot Triatlon klub Ribnica. Ti začetki so bili res zelo težki.«

Miloš, če prav razumem, ko ste postavili osnovno delovanje TZS in ko ste dvignili trenersko stroko v Sloveniji, so se dvignili tudi tekmovalci ?

»Absolutno, to je povezano. Zavedati se moramo, da je bila v prvih letih po letu 2003 reprezentanca zgolj TK Ribnica in Mateja Šimic. Govorim o reprezentantih, ko se je začelo delati z mladimi. Kasneje je Grega Zore začel, na shemo Ribnice, delovati v Kamniku.«

Danes so tako uspešni še Ljubljana, tukaj je še Novo mesto, Ajdovščina itd., kajne ?

»Seveda. Tako se je potem začelo to širiti. Če pogledava nazaj, je 13 let kratka doba glede na to, kaj nam je uspelo narediti. Ne moreš čez noč organizirati šolo triatlona v klubu, to ni enostavno in je tudi ni lahko vzdrževati.«

Vem, da veliko hodiš po tujini in mi znaš iz prve roke povedati, kaj nam še manjka, da bomo konkurenčni za svetovni vrh ?

»Kaj nam manjka ? Lahko rečem, da nam manjka veliko in malo. Ko smo šli pogledati, kako je to organizirano na Irskem in v Veliki Britaniji, smo ostali brez sape. Rekli smo, da je to misija nemogoče.«

Zakaj?

»Finančna konstrukcija, sam pogon ter sistem je drugačen. Pri nas nimamo sistema, ki bi produciral tekmovalce. Mi imamo individualne ekipe in entuziaste, ki rodijo tekmovalce. Niso del sistema. To je problem.«

Kaj pomeni biti del sistema ?

»Vsepovsod, v Britaniji, Nemčiji, je triatlon del sistema. Mi smo omejeni na klubski nivo, ki je včasih bolj amaterski kot profesionalen in iz tega sledi proizvodnja tekmovalcev, kar pa je zelo ozek izbor. Drugje so triatlonski centri, kjer so nastavljeni najboljši trenerji, da delajo z najboljšimi tekmovalci. Tam jim pa nudijo izobrazbo, štipendije in primerno okolje za razvoj, ki vsebuje kakovostno stroko in infrastrukturo.«

Je to ta naslednja stopnja, ki je možna pri nas čez recimo deset let ?

»To je možno, ampak do tam je še dolga pot. Mi smo imeli pred časom možnost gostiti strokovnjaka iz Irske, ki smo ga imeli na voljo pol leta. To je Chris Jones in nikoli ne bom pozabil njegovih besed: Miloš, it is not about the money. It is about to find the right atlet and push him to the limit. (Miloš, ne gre za denar. Gre za to, da najdeš pravega atleta in ga poženeš do limita svojih sposobnosti.)«

Misliš, da smo sposobni prepoznati takega talenta?

»Prepričan sem, da smo. S programom Dan talentov smo dokazali, da smo sposobni. S tem, kar delamo zadnje 3-4 leta, se je izkazalo, da ja. Dan talentov je prava zadeva. Trenutno smo iz Dneva Talentov dobili dva tekmovalca, oziroma kaže se tudi nov. To je fant iz Krškega, Matic Močnik. Od prej imamo Evo Skazo in Domna Dornika.«

Kako sodelujemo s plavalnimi klubi ?

»Problem je lobiranje pri plavalnih klubih, ker je težko dobiti to srenjo na Dan Talentov. Ta sistem sem maksimalno potisnil naprej in smo ga začeli po obisku Chrisa Jonsa. To sicer ni nobena znanost, nismo odkrili tople vode, ker to delajo na podoben ali drugačen način tudi drugje po svetu. Ne bom rekel, da je idealen, ampak je to en način vpogleda v tekmovalce.«

Ta napredek se vidi. Na kongresu ETU smo dobili priznanje za prvo mesto med državami v razvoju. Kaj to pomeni?

»Ocenjevanje je bilo precej objektivno. Kazalci so bili število izobraženih trenerjev na Level 1, Level 2, število udeležencev na Development kampih, koliko trenerjev in tekmovalcev smo poslali tja in ali imamo organiziran mladinski evropski pokal. To so vsi kazalci, ki so bili nam v plus, da smo dobili to prestižno nagrado med državami v razvoju.«

To je velika odgovornost.

»Res je. Absolutno bomo morali narediti dva koraka naprej, kar se tiče organizacije, da bomo presegli te stvari, katere smo dosegli sedaj.«

Vsi govorijo o Tokiu 2020. Povej mi svoj realen pogled na to, kakšne so možnosti ?

»Težko se bo kdo uvrstil na OI, vsaj glede na trenutno stanje.«

Zakaj?

»Ker bi moral biti optimalen tekmovalec že sedaj. Mi imamo pa veliko problemov. Trenutno je Tokio 2020 visok cilj, čeprav ne bom rekel, da to ni mogoče. Ampak ne vem, če je kdo pripravljen na tak tempo, kot se ga je šla Mateja pred Londonom. To ve samo Mateja, njen trener Francesco in mi, ki smo bili okoli nje. Ne vem, če je kdo sposoben narediti v enem letu tak preboj in zbrati toliko točk.«

Tu bi bilo pametno upoštevati kakšen nasvet Mateje Šimic, ki je to vse že dala skozi. Kaj meniš ?

»To je treba bolj njo vprašati. Jaz bi si želel imeti moškega predstavnika na OI, tudi žensko, zakaj ne. Eva ni daleč, ampak realno stanje je tako, da bo maj 2018 kmalu tu.«

V 14-ih letih je bilo veliko narejenega in mislim, da je prihodnost svetla…

»Se strinjam. Nastajajo novi klubi, novi tekmovalci, samo delati je treba. Mi imamo tekmovalnih licenc blizu 700, tekmovalcev pa je vedno manj. Ne vem, kaj je razlog, da se ne udeležujejo naših tekem, ker so nekatere tekme enako dobro in na istem nivoju organizirane kot v Avstriji, Italiji, ali pa so celo boljše.«

Miloš, od septembra si zaposlen na občini Ribnica, zadolžen si za področje športa. Ampak ostajaš pa še v triatlonu?

»Da, še ostajam v triatlonu, kot strokovni delavec TZS. Malo sem aktiven tudi v Triatlon klubu Ribnica, vendar res bolj malo, ker mi zmanjkuje časa. Sem pa tam s strokovnimi nasveti še vedno prisoten.«