V največjem klubu na Gorenjskem, TK Gorenjska iz Kranja, pridno vadijo za sezono 2018. Kot poudarja 45-letna Urška Ganc, glavni trener v klubu, imajo letos največ triatlonskih licenc doslej, kar priča o dobrem delu v klubu. Tako kot vsa leta bo TK Gorenjska tudi še vnaprej uspešno vodil kot predsednik njen življenjski partner Matjaž Štibelj.

Urška, kaj se dogaja v klubu TK Gorenjska? Koliko imate kaj članov in licenc?

»Smo klub, ki delamo v glavnem s člani, torej z odraslimi. Nimamo mladinskega in otroškega pogona in ga tudi še nekaj časa ne bo zaradi zasedenosti bazena. Izjemno težko bi namreč dobili še eno progo za razvoj mladih. Število odraslih se sorazmerno počasi povečuje. Zelo veliko pa imamo letos takih, ki delajo individualno.«

Kaj to pomeni ?

»Sicer so člani kluba, ampak se nam v programu priključujejo občasno. To so običajno tisti, ki gredo le na Ironmane in jih kaj drugega ne zanima. Članov je 25. Vsi člani kluba imamo licence.«

Povej mi malo o vašem ritmu treningov. Kako imate razdeljene treninge teka, kolesa in plavanja ?

»Vsi imajo individualne treninge in skupinskih treningov skoraj da ni. V plavanju delamo skupaj trikrat tedensko, ko sem jaz prisotna na treningih. Nekateri trenirajo skupaj z nami na plavanju. Nato pa se treningi čez kakšna dva meseca razdelijo, in sicer glede na cilje. Drugače imajo atleti večinoma prilagojene programe, po katerih delajo. Za zdaj sami trenirajo kolo in tek, povezuje nas pa plavanje, občasno pa tudi fitnes.«

Urška, si ti glavni trener?

»Da. V bistvu sem jaz tista, ki skrbi za tekmovalce, za vse njihove potrebe. Treninge načrtujem, organiziram. Ne ukvarjam se s finančnim delom, za to skrbi Matjaž.«

Torej imaš kar veliko dela s koordinacijo treningov ?

»Več ali manj so to vse individualni treningi. Vsak posameznik na začetku leta dobi pripravljen program, nek makro del. Potem pa to razdelimo glede na to, kakšne so želje in kakšni so cilji. To so treningi za vsakega posameznika in če pridejo poškodbe, je treba to pač spremeniti.«

Si edina trenerka v klubu?

»Da, zato je tudi dela zelo veliko.«

Koliko članov se bo prvič udeležilo 70.3 Ironmana v Kopru ?

»V tem trenutku je to težko reči. So taki, ki gredo čisto prvič na 70.3 Ironman. Mislim, da jih je pet, kar je za naš klub ogromno. Med njimi trije delajo plavalni program skupaj, dva pa se vključujeta po potrebi.«

Hodite tudi kaj na priprave?

»Glede na to, da so to vsi odrasli ljudje z družinami, je to zelo težko organizirati. Spomladi organiziramo enodnevne kolesarske treninge, in sicer za termin in destinacijo, ki nam odgovarja. Na primer, da gremo na Primorsko, in tako preživimo cel dan na kolesu skupaj. Nekateri naši člani gredo vsako leto na Kanarske otoke na priprave za 2 do 3 tedne.«

Imate kar nekaj odličnih tekmovalcev.

»Tomaž Šenk je tisti, ki je najbolj znan. Mislim, da se je udeležil 17 Ironmanov na Havajih, trenutno pa je poškodovan. Ima težave s kolenom in s tem posledično čuti težave na teku. Pri ženskah je Urška Petja padla s kolesom in ima težave z ramo. Tudi ona se je že udeležila daljših razdalj. Dvakrat je bila v Puli. Ampak ta poškodba, ki je nastala zaradi padca s kolesa, se ji pa vleče že zelo dolgo.«

Ali načrtujete kakšen skupen obisk tekem slovenskega pokala?

»Vsako leto gremo vsi skupaj vsaj na eno tekmo slovenskega pokala. Več ali manj si sami že vnaprej določimo, katera je tista tekma, ki nam odgovarja. So pa nekateri tekmovalci taki, da gredo res samo na polovične ali cele Ironmane in ne gredo na tekme, ki ne trajajo vsaj 5 ur.«

Zadnjič sva se pogovarjala o mladini in o vzpostavitvi tako imenovane triatlonske piramide. Ali mogoče kaj razmišljate o tem v prihodnosti?

»Problem je z bazenom. Poleg tega bi rabili še enega trenerja, ki bi to vodil, saj meni ne bi zneslo, da bi delala še z mlajšimi. Mislim, da v dveh letih prav gotovo še ne bomo delali na tem.«

Torej bo vedno več odraslih rekreativcev ?

»To je zelo odvisno od posameznega koledarskega leta. Eno leto jih je lahko več kot naslednje ali obratno. Ljudje pridejo, poskusijo, eni ostanejo in so še vedno z nami. Veliko je pa tudi takih, ki ugotovijo, da jim ne bo šlo zaradi družine in majhnih otrok.«

Letos se je začelo kvalifikacijsko obdobje za Tokio 2020. Imamo ozek izbor kandidatov. Kako se ti to zdi, če gledaš dve leti naprej? Bo to težka naloga?

»Težko bi to komentirala, ker ne poznam programa dela tekmovalcev. Odvisno je, koliko so do sedaj že izkoristili ali ne svoje potenciale. Težko je to komentirati, ker nikoli ne veš, kaj lahko še potegneš iz določenega kandidata. Upam, da smo na pravi poti. Prepričana sem, da če bi še razširili bazo tekmovalcev, bi bilo na dolgi rok lažje najti nekaj vrhunskih atletov, ki bodo konkurenčni za OI.«