Osemindvajsetletna Lana Nemanič, glavna trenerka v največjem slovenskem triatlonskem klubu TK Ljubljana, je znano ime med slovensko triatlonsko srenjo. Simpatična in zgovorna Lana vedno opozori nase, obenem pa je tudi strokovno zelo dobro podkovana. Končala je namreč Fakulteto za šport, starejši program, in ima 7. stopnjo izobrazbe.

Lana, kakšno trenersko izobrazbo imaš ?

»Sem profesor športne vzgoje po izobrazbi. Sem tudi kondicijski trener 2 stopnje, zdaj sem se še dodatno izobrazila in imam v Sloveniji naziv vaditelj triatlona. Imam pa tudi mednarodno licenco ITU Level 2.«

V TK Ljubljana si glavna trenerka. Kaj to pomeni?

»Med drugim tudi pomeni to, da vodim koordinacijo naše Trikli šole triatlona. Trikli je naš zmajček, ki ima ime iz izpeljanke TKL. Znotraj te šole delujejo zaenkrat tri skupine. Prva skupina je od 1.-5. razreda OŠ, druga je od 6.-9. razreda OŠ, tretja skupina so pa srednješolci. Zdaj imamo že enega študenta. Naslednje leto jih bo najbrž več, saj sta zdaj z nami dve punci, ki sta zadnje leto dijakinji. Moja skupina so mladinci.«

Koliko pa vas je ?

»Znotraj te skupine imamo skupino enajstih atletov, ki so bolj motivirani ter ambiciozni in z njimi delamo po cikličnem planu. Imamo tudi nekaj takih, ki trenirajo zgolj za lastno veselje. Če seštejem vse skupine skupaj, imamo za zdaj aktivnih 55 do 60 udeležencev. V posamezni skupini je cca. 20 otrok.«

Kako pa je z rekreativci ? Jih imaš tudi ti pod nadzorom?

»Znotraj našega kluba deluje še naša rekreativna skupina, kjer koordinacijo vodim jaz, na sami vadbi pa je prisotno kar nekaj trenerjev.«

Koliko trenerjev pa imate v klubu?

»V našem klubu delujejo še Ajda Pristavec, ki ima srednjo skupino, Jernej vodi rekreativno ekipo, Klara je zadolžene za najmlajše, jaz pa imam veliko skupino in celotno koordinacijo.«

To je že kar velik pogon.

»Ja, se kar širimo, sploh pri otrocih je vsako leto število višje. «

Kje potekajo vaši treningi?

»Naša glavna baza je Kodeljevo, kjer plavamo v pokritem bazenu. Suhe treninge imamo v telovadnici OŠ Ketteja in Murna, ki je zraven Fakultete za šport. Suhe treninge imamo prav tako v Šus-u, kjer imamo treninge z boljšo ekipo. Imamo pa tudi sobotne treninge na stacionarnih kolesih in fitnes z rekreativno ekipo.«

Potem pri vas trenira nad 100 ljudi, od najmlajših do največjih.

»Ja, tukaj nekje. Mislim, da potem program zajema še 35-40 ljudi v rekreativni ekipi.«

Koliko triatlonskih licenc imate ?

»Trenutno jih imamo okoli 105. «

Triatlonu je v zadnjem času zelo zrasla popularnost. Čemu to pripisuješ?

»Če pogledam recimo klub TK Ljubljana v zadnjih petih letih, je tako, da smo rekreativno ekipo malo transformirali. Včasih smo šli bolj v Ironman sceno, potem pa se je v sodelovanju z Dnevnikom zadeva malce preoblikovala in so prišli tudi začetniki. Ti začetniki so tudi že napredovali in naredijo brez problema polovičko.«

Ampak rekreacijo še vedno podpirate, kajne ?

»Trudimo se, da imamo pri rekreativcih vsako leto začetnike. Hkrati želimo obdržati tudi tiste, ki imajo večje ambicije in jim je želja Ironman ali celo oditi na Havaje. Številčno pa je v zadnjih petih letih klub zrasel na podlagi otrok. To je ključno, saj če želiš delovati dobro, moraš imeti celo piramido.«

Imate tudi reprezentante v različnih kategorijah. Kateri so to?

»V kategoriji Člani 1 imamo Urha Klenovška, v kategoriji mladincev sta Katja Hočevar in Alja Marič. Tisti, ki so prvo leto mlajši mladinci in kažejo nek potencial, pa so Jakob Medved, Nande Gašparič, ki sta zdaj dosegla normo za C reprezentanco.«

Kaj pomeni norma za C reprezentanco? Koliko točk je to?

»To je 130 točk.«

Veliko hodiš na domače in tuje tekme, poznaš razmere. Kaj potrebuje nadarjen atlet, da postane dober triatlonec?

»Najprej je treba imeti voljo in da v triatlonu uživaš. Mislim, da je triatlon res tak šport, da moraš to delati z veseljem, saj je potrebno veliko treninga. Že pri mlajših je tako, da če kažejo veselje in ambicije, nanese okoli 10 ur treninga na teden. Ključna stvar je, da se rodiš v pravem okolju, potem pa da te okolje in družina pri tem podpirajo. In seveda, da ti to tudi finančno omogočajo, saj triatlon ni najcenejši šport. Je pa odvisno, kakšen tip človeka si, koliko si organiziran. To je pomembna stvar. Veliko čaranja je pri tem kako uskladiti šolo in treninge.«

S kom imaš večje veselje delati, s fanti ali s puncami?

»Po pravici povedano, s fanti (smeh). Tisti fantje, ki jih še veseli trenirati od konca osnovne šole in v srednji šoli, bodo verjetno še kar vztrajali. Punce, ki se začnejo razvijati, pa lahko v 2. ali 3. letniku zanimanje za triatlon opustijo. Za to obstaja več razlogov. Takrat je namreč čas, ko jih začnejo bolj zanimati druge stvari. Nekatere punce tudi pridobijo kakšen kilogram več, zaradi tega jim gre mogoče malce na slabše in potem je to en skupek stvari, ki lahko vodi v to, da triatlon opustijo.«

Misliš, da imamo možnost, da gresta v Tokio na OI 2020 moška in ženska predstavnika v triatlonu ?

»Mislim, da če se bodo stvari poklopile tako, kot je treba, imamo možnosti za moškega predstavnika. Pri puncah ne vem, če bo šlo. Sicer potencial pri puncah je, vendar mislim, da imajo fantje večje možnosti.«

V vašem klubu je tudi Jana Koradej. Kaj se dogaja z njo?

»Jana je imela lani neprijetno izkušnjo v Španiji, ko je šla v Alicante. Na začetku je bilo v redu, potem pa se je izkazalo, da se s trenerjem nista dobro ujela. Treningi so bili mogoče preveč močni za njo in se je »skurila«. Malo se ji je porušilo telesno in psihično stanje. Poleti se je vrnila nazaj v Slovenijo in se ji je triatlon kar malce zameril.«

Kako Jana sedaj gleda na triatlon ?

»Jana pravi, da jo bo triatlon zagrabil nazaj, saj ji je v življenju veliko dal in ji je pisan na kožo. Ampak sedaj enostavno rabi premor od vsega, kar je bilo. Proti koncu leta je začela spet plavati za lastno veselje, tudi licenco je vzela za letos in upam, da bi se znala vrniti nazaj. Težko rečem, ali bo to v tej sezoni ali ne. Mislim, da gre vse skupaj počasi v pozitivno smer.«

Kako pa ti razmišljaš glede triatlona dolgoročno?

»V prihodnosti se vidim kot trenerka. Triatlon mi je všeč kot šport in me je že zdavnaj posrkal vase, saj so mi blizu vsi trije športi. Kot trenerki mi je všeč delo z mladimi in si želim, da bi se Šola triatlona za najmlajše še bolj razvila, da bi še bolj postavili koncept. Ne mislim s tem samo v Ljubljani ampak tudi drugod po Sloveniji. S tem bi dobili bazo otrok po celi državi, saj je to tisto, kar nam zdaj manjka za večji razvoj triatlona. Moramo imeti celo piramido, začeti moramo z mlajšimi kategorijami, ker tako se nam bodo izluščili vrhunski tekmovalci.«

Kako pa je bilo do sedaj ?

»Pred leti je bilo vse skupaj drugače, saj ko je prišla na površje Mateja Šimic, je bila ona ena in edina. Prvi, ki je prišel iz sistema, je Matevž Planko. Generacija iz Kamnika je šla skozi celo šolo triatlona. Rada spodbujam otroke in mladino, da se ukvarjajo s triatlonom za lastno veselje. Ni pa treba, da vsi tekmujejo. Tekmovanja so super, so dobra popotnica za življenje. Takrat šele spoznaš, da ne moreš samo zmagovati, ampak da so porazi sestavni del življenja, in bistvo je, da se znaš po porazu tudi pobrati.«