Odkar pomnim sem bil aktiven in razigran otrok.  Preizkusil sem se v različnih športih, v nogometu, vaterpolu, atletiki, a v nobenem športu se nisem tako dobro ”znašel”  kot v triatlonu.

S triatlonom me je spoznal oče, ki se je z njim ukvarjal rekreativno. S sedmimi leti pa sem s triatlonom začel tudi sam in sicer v triatlonskem klubu Trisport v Kamniku. Šport me je pritegnil tako zaradi raznolikosti kot tudi zahtevnosti.

Leta 2015 sem se pridružil TK Utrip in sprva treniral pri Mihi Rojcu, sedaj pa treniram v mladinski skupini, pod vodstvom Uroša Semeta. Prav tu sem se tudi naučil, da ne glede na to, da je triatlon individualen šport, je dobra trenažna skupina precej pomembna za napredek.

Kot pri vseh športih, je bil tudi v triatlonu začetek precej zabaven, saj smo ga spoznavali skozi igro. Skozi čas pa je postalo vse skupaj veliko bolj resno, treningi so postajali daljši in intenzivnejši. Začel sem trenirati večkrat dnevno in vsemu skupaj začel posvečati skoraj ves prosti čas, ob tem pa izpolnjeval tudi  šolske obveznosti. Hitro so prišle prve evropske tekme, prvi sponzorji, prve reprezentančne priprave in vse skupaj je postalo še bolj resno. Izzivov se nikoli nisem bal, zato sem si vedno rad postavljal visoke cilje. Nekatere med njimi sem uresničil, drugih ne. Spoznal sem, da je sama pot do uspeha vse prej kot lahka. Kot pravi moj trener: ” V tem športu ni romantike.” Za uspehe je potrebno vložiti veliko truda in prav zaradi svojih visokih ciljev in pričakovanj, nikoli nisem imel problemov z motivacijo.

Sčasoma triatlon ni bil več le šport, ampak je postal moj način življenja. Že do zdaj je bilo ogromno vzponov in padcev in lahko rečem, da sem ene najlepših in najslabših trenutkov svojega življenja doživel prav zaradi odločitve pred desetimi leti, da se bom ukvarjal s triatlonom in te odločitve nikakor ne obžalujem.

Lanska sezona je bila zaradi celotne situacije z virusom covid-19 in globalne pandemije, vse prej kot normalna. Večina tekem je zato minila v kratkem in zelo napornem obdobju, od sredine poletja pa nekje do oktobra in kljub situaciji lahko rečem, da sem jo zaključil precej uspešno.

Upam, da bo letošnja sezona potekala bolj predvidljivo. Sicer sem bil zaradi situacije, enako kot večina, prikrajšan za plavalne treninge, sem pa več časa posvetil treningom na kolesu in teku. Več časa sem preživel na gorskem kolesu in tako poskušal izboljšati tudi svoje kolesarsko tehnično znanje.

Prejšnji teden sem se udeležil tudi prvih letošnjih priprav in sicer pod okriljem Triatlonske zveze Slovenija v Medulinu na Hrvaškem, kjer sem prvič letos lahko tudi plaval. Ritem je bil naporen, a s tako dobro skupino sem tudi težje treninge opravil dobro. Mislim, da kot skupina delujemo dobro in imamo ogromno potenciala, če bomo le ostali na pravi poti.

V letošnji sezoni se želim predvsem razviti v še bolj kompletnega triatlonca in se uvrstiti v ekipo, ki bo zastopala Slovenijo na mladinskem Evropskem prvenstvu.